Državne in avtonomne lokalne oblasti do 1945/1947 [ZAC]

SI_ZAC-A500

SI_ZAC-A500

Državne in avtonomne lokalne oblasti do 1945/1947 [ZAC]

1789 - 1949

Marija Terezija je za svoje državnoobrambne cilje potrebovala stalen izvor denarja, ki ga dotedanji upravni sistem ni mogel zagotoviti. Zato so se odločili za upravno reorganizacijo. Na deželni stopnji so leta 1749 ustanovili za Štajersko, Koroško in Kranjsko reprezentance in komore – le-te so združile opravljanje splošne in kameralne upravne funkcije –, ki pa so jih že leta 1763 odpravili in jih nadomestili z deželnimi glavarstvi. Upravne zadeve za Štajersko je opravljala notranjeavstrijska vlada. Kot notranjeavstrijski nadzorni organ je leta 1763 začel delovati še gubernij v Gradcu. Z manjšimi spremembami je gubernij nato deloval do leta 1850, ko so ga s ponovno reorganizacijo državne uprave ukinili in namesto njega uvedli deželno namestništvo. Ta upravna organizacija je nato na deželnem nivoju delovala do konca 1. svetovne vojne.
Za učinkovito komuniciranje med višjimi deželnoknežjimi organi in najnižjimi patrimonialnimi organi so leta 1748 vpeljali kot vmesno stopnjo še okrožneurade – kresije (Kreis). Okrožni uradi kot državni upravni organi so bili ustanovljeni leta 1748.
Na najnižji stopnji uprave je deželna oblast uporabljala že obstoječo mrežo okrajnih gosposk, ki se je razvila iz nabornookrajnih gosposk (Werbbezirks). Nabornookrajne gosposke so se formirale na Štajerskem zaradi izvajanja nabora vojaštva v sredini leta 1779. Sistem okrajnih gosposk se je na Štajerskem ohranil do leta 1848. Najnižje celice okrajne gosposke so bile soseske (občine), ki so jih vodili rihtarji (župani).
Mestni magistrati so nastali z reformami Jožefa II. V začetku so jim namenili predvsem sodno funkcijo (sestavljali naj bi jih trije ali štirje plačani svetniki s potrebnimi izpiti), kasneje pa so izvajali tudi splošno, gospodarsko in finančno upravo.
Okrajna glavarstva so bila ustanovljena leta 1849 na osnovi cesarskega odloka o načelih za organizacijo političnih upravnih oblastev z dne 26. 6. 1849 (RGBl, 295/1849). Pristojna so bila za upravno politične zadeve (politične,policijske, obrtne, šolske, kulturne itd.). Že leta 1851 je bila na podlagi cesarskega ukaza na nižjem nivoju izvedena združitev uprave in sodstva (RGBl, II/1852). Delovati so začeli okrajni uradi, ki so združevali okrajna glavarstva in okrajna sodišča. Do ponovne ločitve upravnih in sodnih organov pa je prišlo leta 1868. Takrat so zopet začela delovati okrajna glavarstva. Pristojnost le-teh je urejal zakon o ustroju političnih upravnih oblastev z dne 19. 5. 1868 (RGBl, XVII/1868). Teritorialni obseg glavarstev pa je določal ukaz notranjega ministra o upravni teritorialni razdelitvi z dne 10. 7. 1868. Na čelu okrajnih glavarstev so bili okrajni glavarji.
V obdobju med obema vojnama so upravni organi na stopnji okraja dvakrat spremenili svoj naziv. Zakon o obči upravi z dne 26. 4. 1922 je uvedel sreska poglavarstva (Ur. l. Pokrajinske uprave za Slovenijo, 49/1922), teritorialno razdelitev srezov v okviru oblasti pa posebna kraljeva uredba.
Okrajni uradi so delovali od leta 1854 do1868. Združevali so pristojnosti bivših okrajnih glavarstev in okrajnih sodišč. Organizacijo in pristojnosti je določal ukaz z dne 19. 1. 1853 (RGBl, IV/1853). Poleg upravnih so imeli kompetence tudi na področju civilnega in kazenskega sodstva. Tako so na področju uprave in prvostopenjskega sodstva predstavljali najnižjo stopnjo državne oblasti. O svojem delu so poročali višjim upravnim, sodnim in davčnim organom, ki so bila njihova pritožbena in svetovalna instanca. Na področju uprave so bili podrejeni okrožnim uradom, za občine so predstavljali v določenih javnih zadevah višjo instanco. Po svoji sodni funkciji so bili uradi podrejeni okrožnim sodiščem.
Podlago za nastanek občin je dal "provizorični zakon o občinah" z dne 17. 3. 1849 (RGBl, 170/1849). V aprilu istega leta so izšla izvršilna navodila in razlaga tega zakona. Ko se je z odpravo marčne ustave 31. 12. 1851 začel absolutizem, so bila obenem z njim postavljena tudi nekatera načela glede uprave občin. Vlada si je pridržala pravico potrjevanja županov, leta 1852 pa je bila odpravljena javnost razprav občinskih zastopov. Po padcu absolutizma so oživela načela provizoričnega zakona iz leta 1849, ki so večinoma prešla tudi novi zakon z dne 5. 3. 1862 (RGBl, IX/1862), s katerim se začrtujejo določila glede organizacije in delovanja občin. Na njegovi podlagi so izhajali občinski redi za posamezne dežele (za Štajersko 2. 5. 1864, RGBl, V/1864). Ti redi so ostali v veljavi do razpada monarhije.
Državni občinski zakon iz leta 1866 je v 22. členu določal, da lahko dobijo deželna glavna mesta in tudi druga pomembna mesta ter zdravilišča statute, če jih še nimajo. V statutih je bilo določeno delovanje teh tako imenovanih statutarnih občin.
Leto 1918 na področju občinske zakonodaje ni prineslo nikakršnih sprememb. Posredni nadzor nad občinami je prešel na narodno oziroma deželno vlado, z ustanovitvijo oblasti pa na njene organe.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1949

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno