Elementi identifikacije
Signatura PE
SI_ZAC-A600
Signatura PE AP
SI_ZAC-A600
Naslov PE
Državne in samoupravne lokalne oblasti od 1945 [ZAC]
Čas nastanka PE
1944 - 2012
Področje opisa
Geografski in kulturni kontekst
Jugoslovanska in slovenska oblast sta po drugi svetovni vojni odpravili občine kot najmanjše upravnoteritorialne enote na lokalni ravni. Pri vzpostavitvi novih organov sta se naslonili na pridobitve narodnoosvobodilne vojne. To je bila mreža krajev, okrajev in okrožij kot upravnoteritorialnih enot, ki so jih upravno in oblastno vodili odbori Osvobodilne fronte, kjer so bile izpeljane volitve, pa narodnoosvobodilni odbori.
Lokalne upravnoteritorialne enote in njim pripadajoči narodnoosvobodilni oziroma ljudski odbori so bili kraji s krajevnimi narodnoosvobodilnimi odbori (KNOO) oziroma krajevnimi ljudskimi odbori (KLO) in mestnimi narodnoosvobodilnimi odbori (MNOO) oziroma mestnimi ljudskimi odbori (MLO), ki so bili po pristojnosti izenačeni s krajevnimi ljudskimi odbori.
Okraji z okrajnimi ljudskimi odbori (OLO) so kot upravne enote na območju Ljudske oziroma Socialistične republike Slovenije obstajali v obdobju 1945–1965. Na območju Ljudske republike Slovenije (LRS) je bilo po Zakonu o upravni razdelitvi z dne 23. 2. 1948 27 okrajev, po zakonu z dne 18. 4. 1952 pa 19 okrajev (Ljubljana, Celje in Maribor so bili iz okrajev izločeni). Organizacijska struktura okrajev se je spreminjala, nekateri odseki so bili ukinjeni, drugi združeni ali pa so bile njihove pristojnosti prenesene na nove organe ali organizacije. Pomen okrajev se je zmanjšal z uveljavljanjem komunalnega sistema.
Splošni zakon o ljudskih odborih iz začetka aprila 1952 je območje LRS upravnoteritorialno razdelil na mesta, okraje in občine. Za občine in mestne občine je veljalo, da sodijo k okrajem, za občine, ki so bile ustanovljene v okviru mest, pa je veljalo, da sodijo k mestom. Zakon je odpravil kraje kot najmanjše lokalne upravnoteritorialne enote. Značaj mesta so po novem zakonu imeli Ljubljana, Maribor in Celje. Ena od glavnih značilnosti nove upravnoteritorialne razdelitve je bila, da so imele nove občine znatno večji obseg kot dotedanji kraji.
Leta 1955 je prišlo do združevanja dotedanjihmalih občin v nove velike občine, za katere se je uveljavil izraz komuna, za samoupravo v okviru njih pa izraz komunalni sistem. Kot dislocirane upravne organe na sedežih nekdanjih občin pa so ustanovili krajevne urade.
Leta 1963 so občine postale temeljne družbeno-politične skupnosti, njihov položaj se je še okrepil po letu 1965, ko so bili v Sloveniji odpravljeni okraji. Takšne občine-komune so imele zelo velike pristojnosti, od katerih pa je bilo skoraj 95 % takšnih, ki so bile nanje prenesene z države in le malo več kot 5 % pristojnosti lastnega delokroga.
Lokalne upravnoteritorialne enote in njim pripadajoči narodnoosvobodilni oziroma ljudski odbori so bili kraji s krajevnimi narodnoosvobodilnimi odbori (KNOO) oziroma krajevnimi ljudskimi odbori (KLO) in mestnimi narodnoosvobodilnimi odbori (MNOO) oziroma mestnimi ljudskimi odbori (MLO), ki so bili po pristojnosti izenačeni s krajevnimi ljudskimi odbori.
Okraji z okrajnimi ljudskimi odbori (OLO) so kot upravne enote na območju Ljudske oziroma Socialistične republike Slovenije obstajali v obdobju 1945–1965. Na območju Ljudske republike Slovenije (LRS) je bilo po Zakonu o upravni razdelitvi z dne 23. 2. 1948 27 okrajev, po zakonu z dne 18. 4. 1952 pa 19 okrajev (Ljubljana, Celje in Maribor so bili iz okrajev izločeni). Organizacijska struktura okrajev se je spreminjala, nekateri odseki so bili ukinjeni, drugi združeni ali pa so bile njihove pristojnosti prenesene na nove organe ali organizacije. Pomen okrajev se je zmanjšal z uveljavljanjem komunalnega sistema.
Splošni zakon o ljudskih odborih iz začetka aprila 1952 je območje LRS upravnoteritorialno razdelil na mesta, okraje in občine. Za občine in mestne občine je veljalo, da sodijo k okrajem, za občine, ki so bile ustanovljene v okviru mest, pa je veljalo, da sodijo k mestom. Zakon je odpravil kraje kot najmanjše lokalne upravnoteritorialne enote. Značaj mesta so po novem zakonu imeli Ljubljana, Maribor in Celje. Ena od glavnih značilnosti nove upravnoteritorialne razdelitve je bila, da so imele nove občine znatno večji obseg kot dotedanji kraji.
Leta 1955 je prišlo do združevanja dotedanjihmalih občin v nove velike občine, za katere se je uveljavil izraz komuna, za samoupravo v okviru njih pa izraz komunalni sistem. Kot dislocirane upravne organe na sedežih nekdanjih občin pa so ustanovili krajevne urade.
Leta 1963 so občine postale temeljne družbeno-politične skupnosti, njihov položaj se je še okrepil po letu 1965, ko so bili v Sloveniji odpravljeni okraji. Takšne občine-komune so imele zelo velike pristojnosti, od katerih pa je bilo skoraj 95 % takšnih, ki so bile nanje prenesene z države in le malo več kot 5 % pristojnosti lastnega delokroga.
Uporabljeni viri
LITERATURA:
Janez Kopač: Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955, Ljubljana 2006, str. 51-99
Janez Kopač: Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945-1955, Ljubljana 2006, str. 51-99
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Deskriptorji
Povezave na podrobnosti in povezane popisne enote odprejo zunanjo spletno stran VAČ.
Uporaba
Konec nedostopnosti
31.12.2012
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje