Posebni organi za negospodarstvo do 1945/47 [ZAC]

SI_ZAC-A730

SI_ZAC-A730

Posebni organi za negospodarstvo do 1945/47 [ZAC]

1864 - 1965

Od druge polovice 19. stoletja sta državna oblast s svojimi upravnimi organi, kakor tudi občine s svojimi organi skrbeli za različna področja družbenega življenja (med drugim, da lastnina in človek nista bila ogrožena, skrbeti za zdravje občanov in za ubožce, ureditev in vzdrževanje šol ...).
Leta 1869 je bil sprejet tretji šolski zakon, ki je v razvoju šolstva pomenil pravo revolucijo. Cerkev je svojo funkcijo pri vodenju in nadziranju šol izgubila. Za nadzornike nad didaktično-pedagoškim stanjem šol so bili postavljeni šolski inšpektorji, za vodstvo in nadzor nad vzgojo pa šolski sveti. Šolski sveti so bili organi, ki so bili delno imenovani (približno 1/3 članov) in delno voljeni. Člani šolskih svetov so funkcijo opravljali brezplačno. Po zakonu o šolskem nadzorstvu za Vojvodino Štajersko z dne 8. februarja 1869 so bili predpisani: deželni šolski svet v Gradcu kot najvišja deželna šolska oblast, okrajni šolski sveti na sedežih posameznih okrajev in krajevni šolski sveti v vsaki šolski občini.
Nastanek in razvoj srednjeveških mest ter izoblikovanje meščanske elite sta povzročila, da so se v sistem delitve miloščin kot tudi institucionalne in individualne dobrodelnosti, ki je bil sprva v domeni Cerkve, začele vedno bolj vpletati mestne oblasti, kasneje tudi državne, ki so kontinuirano širile sistem ukrepov na socialnem področju. V drugi polovici 18. stoletja so začeli delovati župnijski ubožni inštituti, ki so v večjih mestih prerasli v ubožne inštitute kot centralne ustanove za reveže, katerih namen je bil, da so poleg pomoči revežem, skrbeli predvsem za preprečevanje vzrokov, ki so vodili v revščino. Od srede 19. stoletja so se v področje socialne politike aktivno vključile deželne in občinske uprave (ubožni sveti). Po prvi svetovni vojni pa se je področje socialne politike že začelo obravnavati v okviru samostojnega oddelka oziroma poverjeništva za socialno skrbstvo, po letu 1924 pa oddelka za socialno politiko.
Po drugi svetovni vojni je socialno varstvo postalo izključna naloga in obveznost države, laične in cerkvene dobrodelne organizacije so bile odpravljene. Do konca leta 1975 je bila dejavnost socialnega skrbstva financirana iz občinskih proračunov. V letu 1976 so se v postopku planiranja potreb in materialnih možnosti za socialnoskrbstvene storitve začele uveljavljati občinske skupnosti socialnega skrbstva.
Kulturne skupnosti so bile ustanovljene na podlagi Zakona o kulturnih skupnostih (Ur. l. SRS, 257/1970). V kulturne skupnosti so se samoupravno povezovali posamezniki, delovne in druge organizacije, društva in skupine, ki so opravljale kulturno dejavnost, drugi občani in organizacije ter družbenopolitične skupnosti z namenom usklajevanja svojih interesov ter oblikovanja in uresničevanja delovnih programov na področju kulture. Z delovanjem so prenehale leta 1989.

Viri in literatura:
Metka Bukošek, Ivanka Zajc Cizelj, Šolski sveti 1864 – 1941, Celje 1996, str. 3-5.
Sonja Anžič, Zgodovina socialne politike v osrednjem slovenskem prostoru do druge svetovne vojne.
http://www.sweep.uni-siegen.de/Sweep_PDF/3dSlovenia-Programm.pdf (26. 11. 2010)

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1965

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno