Pravna pomoč [ZAC]

SI_ZAC-B600

SI_ZAC-B600

Pravna pomoč [ZAC]

1853 - 1941

Obstoj notariata sega v začetek 16. stoletja, ko je bil v času Maksimiljana I. leta 1512 sprejet notarski red. Veljal je za celotno nemško ozemlje. Z nekaterimi spremembami in dopolnitvami je preživel vse do sprejetja nove zakonodaje v času po marčni revoluciji. Leta 1850 je bil notariat uzakonjen kot institucija pravne pomoči. Pet let kasneje je izšel nov notarski zakon, ki je s predpisi pravosodnega ministrstva in deželnih glavarstev predstavljal podlago za nov notarski zakon, ki je izšel leta 1871. V veljavi je ostal do leta 1930, ko je bil sprejet nov zakon, ki je to institucijo razširil na celotno Kraljevino Jugoslavijo. Notarji so bili ukinjeni z odlokom Avnoja leta 1944, njegove pristojnosti pa so prevzela narodna sodišča, kasneje še ljudski odbori in odvetniki. Podlago za ponovno uvedbo notariata je dala ustava RS iz leta 1991, urejal pa ga je Zakon o notariatu iz leta 1994. Naloga notarjev je, da kot osebe javnega zaupanja sestavljajo javne listine o pravnih poslih, izjavah volje oziroma dejstvih, iz katerih izvirajo pravice, prevzemajo listine v hrambo, denar in vrednostne papirje za izročitev tretjim osebam ali državnim organom (depozit) in opravljajo po nalogu sodišč zadeve, ki se jim lahko odstopijo po zakonu. Sestavljajo tudi notarske listine. To so notarski zapisi, notarski zapisniki in notarska potrdila. Notarske listine so javne listine, če so pri sestavi upoštevane vse bistvene formalnosti, določene z zakonom. Poleg tega je notarski zapis lahko tudi izvršilni naslov, kadar je v njem določena obveznost nekaj storiti ali dopustiti, če je glede takšne obveznosti dovoljena poravnava in če zavezanec soglaša z neposredno izvršitvijo notarskega zapisa. Tudi oporoka ima lahko obliko notarskega zapisa. Notar jo lahko sestavi po ustni objavi oporočitelja, druga možnost pa je, da oporočitelj izroči pisno oporoko notarju z notarskim zapisom. Obe taki oporoki imata enake pravne učinke kot sodna oporoka. V obliki notarskega zapisa morajo biti obvezno sklenjeni pravni posli, kot so pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenje, pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti ter drugi pravni posli, za katere zakon določa, da morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Stranke morajo ob sklenitvi pogodb le-te potrditi pri notarju. Šele tedaj dobi ta listina lastnost notarskega zapisa. Prav tako notar overovi listine, ki potrjujejo določena dejstva in izjave, podpise strank in podobno ter s tem prizna istovetnost z izvirnikom. Notarje imenuje minister za pravosodje. Združujejo se v Notarsko zbornico Slovenije.

Ž. Bizjak, Notariat od srede 19. stoletja do konca druge svetovne vojne s posebnim poudarkom na zakonodaji, v: V. Demšar (ur.), Zbornik ob devetdesetletnici arhiva, Ljubljana 1988.
B. Holcman, Korenine notariata na Slovenskem, Maribor 1996.
Spisi sodne uprave (predsedstveni), zadeve odvetnikov in notarjev, SI_ZAC/0609, Okrožno sodišče v Celju.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1941

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno