Zbirka cehovskih dokumentov

Fond/zbirka

SI_ZAC/0786

SI_ZAC/0786

Zbirka cehovskih dokumentov

• 1700 - 1891
• 1926 - 1937

• listinsko gradivo
• spisovno gradivo

9,10

Do prvega močnejšega udarca cehovski obrti je prišlo že leta 1527, ko je deželni knez Ferdinand I. odločneje posegel v sklicevanje cehovskih skupščin, prepovedal samovoljno cehovsko »sodstvo«, odpravil dogovorno določanje cen in samooklicane cehovske praznike ter uveljavil nekaj novosti pri podeljevanju novih mojstrstev. Pomočnike so hoteli z novim redom tesneje navezati na delavnico (onemogočiti pretirano menjavanje delodajalcev), obenem pa jih disciplinirati. Že tedaj je deželni knez skušal odpraviti omejevanje števila pomočnikov na posamezno delavnico in urediti pravila, po katerih bi lahko do podpor iz skladnice (blagajne) prišli tudi potrebni pomočniki. Nova cezura v delovanju cehov je napočila z reformacijo in protireformacijo sredi 16. stoletja. Številna nova verska določila (zlasti določila o obveznem udeleževanju obredov) in potenciranje pomena »prave krščanske vere« pri potrjevanju cehovskih privilegijev, naj bi tudi v sicer večinoma katolištvu zveste obrtniške vrste vnesle disciplino protireformacijskega gibanja. Namesto precej samostojnih in strokovno neodvisnih lokalnih cehov, ki jih je poznal srednji vek, je doba protireformacije uveljavila vertikalno delitev skladnic (v vrhu so bile glavne graške skladnice, nižje pa razne četrtne – tudi Celje jih je imelo še v novem veku nekaj s tem imenom – in stranske). V tem obdobju velja med monarhi, ki so se intenzivneje ukvarjali z reguliranjem obrti (in drugega neagrarnega gospodarstva) omeniti tudi Ferdinanda III. (1637–1657) in Leopolda I. (1657–1705). Potenciranje versko-bratovščinske vloge cehov je prekinilo obdobje prosvetljenega absolutizma. Razen znamenitega obrtnega reda iz leta 1732 je habsburška država v obravnavanem obdobju še s številnimi drugimi, pretežno zakonskimi akti pa tudi z drugačnimi spodbudami, temeljito posegla v tedaj že preraščeno cehovsko organizirano obrt. Dva glavna cilja državnega poseganja v obrt sta nedvomno bila usklajevanje obstoječega obrtnega (nenapisanega in napisanega) prava z novimi državnopravnimi akti in novim državnim mehanizmom (temelječim na moderni absolutistično-centralistični državni ureditvi) ter intenzivna komercializacija obrti (tržna orientacija določenih panog). Spremembo v odnosu države do neagrarnega gospodarstva je denimo najprej napovedalo obdobje cesarja Franca I. na prelomu stoletja, ko je za 18. stoletje značilno dekretalno reguliranje gospodarstva zamenjala skoraj neomejena svoboda za razvoj osebne gospodarske iniciative, v to obdobje pa sodijo tudi poskusi formiranja gospodarskih združenj/zbornic kot pospeševalcev in financerjev novih gospodarskih panog. Najkorenitejši poseg v zaprašeno obrtno strukturo je pomenil obrtni red z dne 20. 12. 1859. Obrti so bile poslej razdeljene na proste (obrtni list zanje je bilo moč dobiti s samim naznanilom/prijavo) in koncesionirane (vezane so bile na določena strokovna znanja in na pridobitev obrtnega dovoljenja). Z določili tega reda predvidena moderna obrtniška združenja so dokončno postala zgolj strokovno-povezovalne interesne združbe – pravne osebe, ki so v splošnih vprašanjih zavezane k spoštovanju splošnih normativnih aktov (nadzor nad tem je poverjen upravnim oblastem).

Nekaj gradiva za zbirko cehov je bilo najprej izločenega iz zbirke listin, posamezni dokumenti pa tudi iz drugih zbirk ali pridobljeni z menjavo z drugimi arhivi.

Potrditve cehovskih pravil, 1706–1770; učna pisma, 1754–1937; cehovske knjige – blagajniške, vajeniške, pomočniške, mojstrske, 1759–1891; knjige zapisnikov,1890–1892.

tematski, kronološki

• nemški
• slovenski

• nemška kurenta/gotica (rokopis)
• nemška kurenta/gotica (tipkopis ali tisk)
• humanistika (rokopis)
• latinica (tipkopis ali tisk)

manjše poškodbe

arhivski popis (A. Žižek)

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1891

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno