Splošna sodišča od 1850 [ZAC]

SI_ZAC-B200

SI_ZAC-B200

Splošna sodišča od 1850 [ZAC]

od 1850

Nastanek rednih sodišč je povezan z velikimi upravnimi spremembami, ki jih je prinesla marčna revolucija. V Sloveniji sicer spremembe v razvoju sodobnih institucij niso bile enotne, saj je bil razvoj vezan na posamezne dežele. Patrimonialno sodstvo, ki je do tedaj obvladovalo sodstvo v slovenskih deželah, je bilo na Kranjskem in v Primorju odpravljeno s prihodom Francozov v začetku 19. stoletja. Po njihovem odhodu se ni več obnovilo. Na Štajerskem je bilo potrebno počakati vse do marčne revolucije, ki je sprožila vrsto procesov, ki so bili vzrok za modernizacijo državne uprave in pravosodja. Čeprav nova organizacija ni nastala čez noč, saj so poskusi modernizacije državne uprave potekali že skoraj sto let, je šele zemljiška odveza sprožila val procesov, ki so pospešeno pripeljali habsburško monarhijo v modernejše vode. Patrimonialna sodišča so tam, kjer so delovala, izgubila sodno oblast, vendar so do uveljavitve novih sodišč na prvi, najnižji stopnji začasno še vedno opravljala naloge, seveda na državne stroške ter pod državnim nadzorom. Težave je povzročala predvsem razdrobljenost sodne oblasti, tako da se je nova sodna razdelitev na prvi stopnji zelo težko oprla na prejšnjo. Uvedena so bila okrajna, deželna, višja ter vrhovno sodišče. Tako je tudi habsburška monarhija naredila preskok v moderno državo z ločitvijo sodstva in uprave tudi na prvi sodni stopnji.
Redna sodišča so bila ustanovljena leta 1849. Novo organizacijo sodstva v zahodnem delu monarhije sta utemeljila cesarski patent z dne 4. marca 1849 ter cesarski odlok z dne 14. junija 1849. Z njima so bila postavljena višja deželna, okrožna in okrajna sodišča. Okrajna sodišča so se delila na zborna okrajna sodišča in sodišča, kjer je razsojal posameznik. V kazenskih zadevah so presojala o prekrških in težjih kaznivih dejanjih, ki so bili označeni kot pregreški. V civilnih zadevah so obravnavali spore manjše vrednosti, spore iz najemnih razmerij; redna sodišča so vodila tudi zapuščinske postopke, varstvenein preklicne zadeve, zemljiško knjigo in izvršbe. Deželna sodišča so razsojala v nekaterih zadevah na prvi stopnji, hkrati pa so bila tudi pritožbena sodišča. Od leta 1853 so naziv deželno sodišče obdržala le sodišča v glavnih mestih dežel, ostala pa so se preimenovala v okrožna. Pristojna so bila za razsojanje težjih kaznivih dejanj, v civilnih zadevah pa za pravde, v katerih je šlo za višje sporne vrednosti, ločitve, razveze, veljavnost oziroma neveljavnost zakona, razglasitve za mrtvega in amortizacije vrednosti listin. Poleg tega so opravljala še funkcijo trgovskih in rudarskih sodišč (pri nas v Celju) ter postopke v zvezi s fidejkomisi, zapuščinske in varstvene zadeve, kjer je šlo za posesti, vpisane v deželno desko. Višja deželna sodišča so bila pristojna za več deželnih oziroma okrožnih sodišč, lahko tudi za več dežel skupaj. Za Štajersko, Koroško in Kranjsko je bilo pristojno višje deželno sodišče v Celovcu. Od leta 1854 je imelo sedež v Gradcu. Najvišje sodišče je bilo Vrhovno oziroma kasacijsko sodišče na Dunaju. Ob uvedbi novih sodišč je bilo pristojno za celo monarhijo, od leta 1867 pa le za avstrijski del.
Uvedba okrajnih in okrožnih sodišč je trajala le kratek čas, saj se je država ne le večno otepala s pomanjkanjem finančnih sredstev, ampak se je tudi znašla še pred drugim problemom – pomanjkanjem ustreznega kadra. Postopno krčenje pridobitev marčne revolucije se je v pravosodju kazala v ponovni združitvi uprave in sodstva na prvi stopnji v okrajne urade. Samostojna so ostala samo zborna sodišča prve in druge stopnje. Sodnik je ostal pri opravljanju sodniške službe samostojen, v drugih zadevah pa izenačen z drugimi državnimi uradniki. Okrajni uradi so morali glede na dvojnost svoje funkcije zaposliti posebnega uradnika, ki je bil usposobljen tudi za sodniško službo. Kljub mnogim reformam je bilo potrebno čakati vse do leta 1867, ko so s preureditvijo monarhije tudi ponovno ločili sodstvo od uprave na prvi stopnji in uvedli več mehanizmov za zaščito svojih državljanov pred zlorabami oblasti (ustanovljeno je bilo državno, nato pa še upravno sodišče). Povsod tam, kjer so bili do tedaj mešani okrajni uradi, so bila sedaj postavljena okrajna sodišča, in sicer na podlagi Zakona o organizaciji okrajnih sodišč iz leta 1868. Do leta 1898 je bilo okrajnim sodiščem na Spodnjem Štajerskem nadrejeno Okrožno sodišče v Celju, nato pa je del teh sodišč prešel pod Okrožno sodišče v Mariboru.
Kraljevina SHS je ob nastanku združevala različne pravne sisteme. Avstrijski model je ostal na ozemlju Slovenije, Dalmacije in Prekmurja do sprejema lastne zakonodaje leta 1929. V novi državi so spremenili sodno organizacijo, na sodišča so uvedli slovenščino in druge jugoslovanske jezike, sodišča pa so zasedli Slovenci. Vlogo višjega deželnega sodišča v Gradcu je prevzelo Višje deželno sodišče v Ljubljani. Najvišji organ za Slovenijo je postal Stol sedmorice – oddelek B v Zagrebu. Nova zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 1929, je poenotila organizacijo sodišč v državi, okrajna sodišča so postala sreska sodišča, višje deželno sodišče pa je postalo apelacijsko. Leta 1939 je bilo za Slovenijo ustanovljeno Vrhovno sodišče v Ljubljani. Nova zakonodaja je ostala v veljavi do leta 1941.
V času nemške okupacije so bila na Spodnjem Štajerskem ukinjena vsa sodišča. Namesto njih je nemški okupator vzpostavil novo organizacijo sodstva v okviru okupacijskih okrožij. Leta 1943 so vzpostavili sodišča, primerljiva z bivšimi okrajnimi sodišči, ponekod pa so nastale le podružnice.
Po vojni so bila vsa sodišča, natančneje 15. maja 1945, ukinjena z odredbo, ki je odrejala začasno ustavitev poslovanja sodišč v Sloveniji. Ker je bilo delo sodišč ustavljeno, so čez poletje vojaška sodišča sodila tudi v kazenskih zadevah. Na sedežih sodišč so poslovali delegati, ki so urejali nekatere nujne zadeve. Zvezni zakon je 29. avgusta 1945 določil vrste in pristojnost sodišč, organizacijo, število in krajevno pristojnost. V Sloveniji so bila 22. septembra 1945ustanovljena narodna sodišča z uredbo o narodnih in likvidaciji dotedanjih sodišč. Nastala so okrajna in okrožna sodišča, vrhovno sodišče federalne enote (ljudske republike, socialistične republike) in vrhovno zvezno sodišče. Leta 1947 so sodišča izgubila pristojnosti v varstvenih zadevah, ki so prešle na upravne organe. Leta 1948 so bile uvedene manjše spremembe z uredbo o številu okrožnih in okrajnih sodišč v LRS, leta 1949 so bila ukinjena nekatera okrožna sodišča (med njimi tudi celjsko), leta 1951 pa so bila nekatera okrožna sodišča ponovno uvedena. Po sprejetju ustave leta 1963 so na osnovi temeljnih zveznih zakonov o sodiščih nastali tudi republiški zakoni, od leta 1974 pa je bilo sodstvo prepuščeno republikam in pokrajinam. Veliko spremembo v slovenskem pravosodnem sistemu je prinesla nova organizacija sodišč leta 1977, ko so bila ustanovljena temeljna sodišča. Z ustanovitvijo temeljnih sodišč 20. aprila 1977 so bila ukinjena okrožna sodišča, ki pa so dejansko prenehala poslovati šele 1. januarja 1979. Od tedaj so bila v Sloveniji temeljna sodišča z enotami, višja sodišča in vrhovno sodišče SRS. Temeljna sodišča so opravljala vse zadeve na prvi stopnji, tudi tiste, ki so jih pred reformo opravljala okrožna sodišča. Enote na sedežih temeljnih sodišč so opravljale nekatere naloge še za področje drugih enot, npr. vodenje sodnega registra in izvajanja kazenskih preiskav. Po osamosvojitvi Slovenije se je slovensko pravosodje leta 1994 reorganiziralo. Ponovno so vzpostavili okrajna in okrožna sodišča, višja sodišča pa so ostala.

M. Adamič et al., Izbor zakonov in predpisov: priročnik za strokovno obdelavo arhivskega gradiva pravosodnih organov od srede 18. stoletja do leta 1991, Ljubljana 1997.
I. Avsenek, Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije, Ljubljana, 1939.
J. Mal, J. (ur.), Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, Ljubljana, 1928.
Sodni poslovnik za redna sodišča prve in druge stopnje z dne 25. 10. 1932 (Sl. l. Kraljeve banske uprave dravske banovine, št. 26/1932).
S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1969.
Ukaz pravosodnega ministrstva o ustanovitvi Okrožnega sodišča v Mariboru 5. 7. 1897 (RGBl LVI/1897).
Uredba o poslovnem redu za redna kazenska sodišča 16. 12. 1929 (Sl. l. Kraljevske banske uprave dravske banovine, št. 10/1930).
Zakon o ureditvi rednih sodišč za kraljevino SHS (Ur. l. Ljubljanske in Mariborske oblasti, št. 4/1929).
J. Žontar (ur.), Pravo - zgodovina - arhivi. 1, Prispevki za zgodovino pravosodja, Ljubljana 2000.
Pravni leksikon, Beograd 1964.
E. Ogrizek, Redna sodišča, v: Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, Maribor 2009.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

1.1.1850

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno