Tožilstva [ZAC]

SI_ZAC-B400

SI_ZAC-B400

Tožilstva [ZAC]

1946 - 2001

Marčna revolucija je prinesla na področju kazenskega postopka velike spremembe. V tem času se je dokončno uveljavilo akuzitorno načelo. Odpravljene so bile določene kazni, ki so fizično obračunale s prestopniki (npr. kazen za nepokornost v obliki šibanja, kot preostanek prejšnje torture). Postavljen je bil nov državni organ, katerega naloga je bila preganjanje kaznivih dejanj. Bil je organiziran hierarhično, zato tako najdemo na čelu državnega pravdnika (po letu 1850 so pri kasacijskem in višjih deželnih sodiščih imenovali generalne prokuratorje, pri deželnih sodiščih in okrajnih zbornih sodiščih pa državne pravdnike), katerega naloga je bila kazenska pristojnost sodnih zborov prve stopnje. Podrejeni so mu bili namestniki za kazenske zadeve v pristojnosti okrajnih sodišč (pri okrajnih sodiščih so te naloge opravljali policijski komisarji ali občinski predstojniki). Sprva je bila njihova naloga omejena le na tiskovne delikte (1848), za katere je veljal postopek pred poroto. Nova ustavaje 4. marca 1849 prinesla razširitev porote na vse kazenske postopke. Leta 1849 je bilo tako ustanovljeno državno pravdništvo. Naslednjega leta so ga razširili tudi na administrativno vodstvo celotnega sodstva in na skrb za izboljšanje in pravilno uporabo sodnih zakonov na splošno. Prav tako je nov kazenskopravdni red, ki je sledil francoskemu vzoru, razširil poroto na vse težje zadeve. To ni trajalo dolgo, saj je že nov cesarski patent 31. decembra 1851 omejil njihovo delovanje zopet le na kazenske postopke. V času Bachovega absolutizma je nastopila reakcija. Rezultat tega je bil nov kazenskopravdni red z dne 29. julija 1853, ki pa se je ponovno odvrnil od akuzatornega načela in znova uvedel inkvizitornega, ki je skrčil vlogo tožitelja. Preiskava je ostala tajna, končna javna razprava pa tako ni imela nobenega pomena. V dokazni presoji so veljala dokazna pravila. Udeležba laikov v kazenskem sodstvu je bila odpravljena. Veliko večino kazenskega postopka je urejala instrukcija za kazenska sodišča z dne 16. junija 1854, ki je med drugim vsebovala tudi določila o izvrševanju kazni. Leta 1869 so uvedli ponovno porotna sodišča za težje tiskovne delikte. Zakon je doživljal spremembe in dopolnila. Temeljito preobrazbo je doživel 23. maja 1873 z izidom novega kazenskopravdnega reda. V njem so bila uvedena vsa glavna načela modernega kazenskega postopka. Pravica do kazenskega pregona je bila pridržana državi (načelo oficialnosti). Državna pravdništva so temeljila na načelu akuzatornosti. Uvedeno je bilo tudi načelo ustnosti in neposrednosti, po katerem sodišču niso več zadoščale ugotovitve preiskave, ampak si je moralo mnenje sodišče na glavni obravnavi ustvariti samo. Poleg tega se je uveljavilo tudi načelo javnosti, s katerim je bila glavna razprava praviloma javna, strankam pa dana možnost do udeležbe pri nekaterih drugih pravdnih dejanjih. Načelo iskanja materialne resnice odpravlja prejšnja dokazna načela.
Nastanek nove države ni prinesel bistvenih sprememb v položaju državnih pravdnikov. Velika prelomnica v razvoju pravosodja, posredno tudi državnega pravdništva na našem ozemlju, je pomenilo leto 1930. V veljavo so namreč stopili zakoni, sprejeti leto dni poprej: kazenski zakonik z dne 27. januarja 1929, zakonik o sodnem kazenskem postopku 16. februarja 1929, zakon o ureditvi rednih sodišč 18. januarja 1929, zakon o sodnikih rednih sodišč z dne 8. januarja 1929, zakon o državnem tožilstvu z dne 21. marca 1929. Po zakonu iz leta 1928 so se državna pravdništva preimenovala v državna tožilstva. Omenjeni zakoni so veljali za celotno jugoslovansko ozemlje in ga pravno poenotili. Vsi ti zakoni so tako zaključili dolgo obdobje razvoja kazenskega prava in z njim povezanih institucij. Največji napredek je predstavljalo zadnje obdobje devetnajstega stoletja, ko so napredku naravoslovnih ved sledile še družboslovne znanosti in tudi pravne vede. Spoznanja antropološke, socialne in neoklasistične šole kazenskega prava so pripeljala do oblikovanja ene izmednajbolj naprednih kazenskih zakonodaj, ki je uvrščala jugoslovansko kazensko zakonodajo v sam evropski vrh.
Nemški okupator je ustavil delo vseh pravosodnih organov, vključno s tožilstvi. Kasneje je bilo pri pooblaščencu šefa civilne uprave za pravosodje ponovno vzpostavljeno za območje Spodnje Štajerske.
Na drugi strani je bil tudi že v vojnem času s strani narodnoosvobodilnega gibanja postavljen Glavni javni tožilec pri Predsedstvu SNOS-a (Odlok o postavitvi Glavnega javnega tožilstva z dne 12. marca 1944).
Že leta 1945 (3. februarja) je predsedstvo AVNOJ-a sprejelo odlok o ustanovitvi in pristojnosti javnega tožilca DFJ in mu dalo velika pooblastila. Javni tožilci so imeli med drugim pravico nadzorovati druge organe, lahko so odstavljali tudi sodnike. Državna tožilstva v Sloveniji so bila ukinjena z zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilca, državnega pravobranilca, vrhovnega državnega tožilca, višjega državnega tožilca in državnega tožilca z dne 23. aprila 1945. 22. julija 1946 je bil sprejet nov zakon o javnem tožilstvu, s katerim so temu organu spet dodelili velika pooblastila. Imenovanja javnih tožilstev niso bila javna. Zaradi velikih pristojnosti so bila javna tožilstva organizirana v oddelke, in sicer oddelek za splošni nadzor, civilni oddelek in kazenski oddelek. Spremembe v delovanju javnih tožilstev je prinesel zakon o kazenskem postopku leta 1953, ki je omejil njegove naloge, saj je bil del njegovih pooblastil prenesen na preiskovalnega sodnika. Leta 1954 je izšel nov zakon o javnem tožilstvu, ki je njihovo dejavnost še bolj omejil. Hkrati so omejili tudi število okrajnih javnih tožilstev. Leta 1965 je bil sprejet nov zvezni zakon o javnem tožilstvu, leta 1977 pa ga je nadomestil republiški. Po tem zakonu so nastala temeljna javna tožilstva z enotami, višja javna tožilstva in Vrhovno javno tožilstvo SRS. Z zakonom iz leta 1994 so bila ustanovljena okrožna državna tožilstva.

S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961.
J. Žontar (ur), Pravo-zgodovina-arhivi 1, Prispevki za zgodovino pravosodja, Ljubljana 2000.
J. Melik, V imenu Njegovega Veličanstva Kralja, Ljubljana 2000.
Pravna enciklopedija, Beograd 1964.
M. Adamič et.al., Izbor zakonov in predpisov: priročnik za strokovno obdelavo arhivskega gradiva pravosodnih organov I. del., Ljubljana 1997.
Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918, Graz, Klangenfurt, Ljubljana, Gorizia, Trieste 1988.
E. Ogrizek, Državni tožilec v Mariboru, tisk in cenzura 1898-1941, Maribor 2002.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.2001

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno