Javna/državna tožilstva od 1945 [ZAC]

SI_ZAC-B420

SI_ZAC-B420

Javna/državna tožilstva od 1945 [ZAC]

1946 - 1991

Leta 1945 so bila državna tožilstva ukinjena z zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilca, državnega pravobranilca, vrhovnega državnega tožilca, višjega državnega tožilca in državnega tožilca. Predsedstvo Avnoja je 3. februarja 1945 sprejelo odlok o ustanovitvi in pristojnosti javnega tožilca Demokratične federativne Jugoslavije. Odlok je veljal za celotno Jugoslavijo. Tožilcu je dajal veliko oblast in pravico do nadzora drugih organov. Javni tožilci so imeli pravico odstraniti sodnike s sodniških dolžnosti. To pravico jim je dal zakon o ureditvi sodišč. Po novem zakonu o javnem tožilstvu z dne 22. julija 1946 je bilo javno tožilstvo kot celota organ zvezne skupščine FLRJ. Služba je bila organizirana strogo centralizirano in hierarhično. Naloge javnega tožilstva so bile nadzor ministrstev, komisij, komitejev zvezne vlade ter njim podrejenih organov. Posebej je bil izpostavljen nadzor nad zakonitim izvajanjem gospodarskih načrtov. Pred sodišči in upravnimi organi je tožilstvo začenjalo postopke zaradi zavarovanja splošnega ljudskega premoženja, izpolnitve gospodarskih načrtov, obrambe pravic in zakonitih koristi države. Lahko je vlagalo zahteve za uvedbo upravnih postopkov, imelo je velike nadzorstvene pravice. V kazenskem postopku je samo vodilo poizvedbe in preiskavo ali pooblastilo druge organe ter vlagalo obtožnice. Predlagalo je disciplinske postopke proti državnim uslužbencem. Lahko je uvedlo tudi postopke zaradi prekrškov. Zakon iz leta 1946 je dopuščal še tako imenovane ljudske tožilce, ki naj bi kot prostovoljni sodelavci pomagali javnim tožilcem na terenu.
Imenovanja javnih tožilcev niso bila javna. Struktura javnega tožilstva je potekala od zveznega javnega tožilca preko republiških javnih tožilcev, tožilcev avtonomne pokrajine in okrožnih javnih tožilcev vse do okrajnih. Vsak okraj naj bi imel poleg sodišča tudi okrajno javno tožilstvo.
Z zakonom o kazenskem postopku iz leta 1953 je bila glavna naloga javnega tožilca pregon kaznivih dejanj, uvajanje in izvajanje poizvedb, predlogi preiskave ter vlaganje obtožnic, pritožb in izrednih pravnih sredstev. Del pooblastil v kazenskem postopku od prej je prešlo na preiskovalnega sodnika. Leta 1954 je izšel nov zakon o javnem tožilstvu, po katerem je bila glavna naloga javnih tožilcev pregon kaznivih dejanj in gospodarskih prestopkov. Izgubili so velik del moči, ki so jo imeli nad ostalimi organi, število okrajnih tožilstev se je začelo zmanjševati. Zakon je tudi dopuščal možnost, da okrožno javno tožilstvo prevzame še delo okrajnega, če sta imela sedež v istem kraju. Leta 1965 je bil sprejet nov zvezni zakon o javnem tožilstvu. Veljal je do leta 1977, ko ga je nadomestil republiški zakon o javnem tožilstvu. Izvajati se je začel leta 1979. Po tem zakonu so nastala temeljna javna tožilstva z enotami, višja javna tožilstva in vrhovno javno tožilstvo SRS. Tožilce so imenovale republiška in občinske skupščine na predlog javnega tožilca SRS. Zvezni javni tožilec na imenovanje ni imel večvpliva, vpliv na poslovanje pa je še ohranil. Z zakonom iz leta 1994 so ustanovili okrožna državna tožilstva.
Danes so državna tožilstva kot del pravosodja samostojni državni organi, katerih položaj in medsebojna razmerja ureja Zakon o državnem tožilstvu. Dolžnost državnih tožilcev je pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katere je tako določeno z zakonom. Podlaga za opravljanje teh nalog sta ustava in zakon. Državni tožilec tako vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter opravlja druga procesna dejanja tožilca v kazenskem postopku, če zakon ne določa drugače. Vlaga predloge za pregon in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon. Prav tako vlaga procesne akte v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.

E. Ogrizek, Tožilstva po letu 1850, v: Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, Maribor 2009.
J. Žontar (ur.), Pravo-zgodovina-arhivi. 1, Prispevki za zgodovino pravosodja, Ljubljana 2000.
M. Adamič et al., Izbor zakonov in predpisov: Priročnik za strokovno obdelavo arhivskega gradiva pravosodnih organov od srede 18. stoletja do leta 1991, Ljubljana 1997.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1991

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno