Pravobranilstva [ZAC]

SI_ZAC-B500

SI_ZAC-B500

Pravobranilstva [ZAC]

1975 - 1995

Finančna prokuratura (pod tem imenom so delovala državna pravobranilstva) je bila ustanovljena za zastopanje premoženjskih interesov države pred sodišči. Z njo so leta 1851 nadomestili različne urade, vse od dvorne komorne prokurature in fiskalnih uradov (naslednik podobnih uradov, ki izvirajo že 16. stoletja). Pred njeno uvedbo so imeli državni zastopniki pred sodišči pristojnosti splošnega nadzora nad izvajanjem zakonitosti v upravi in sodstvu. Po letu 1850 pa so se pristojnosti finančnih prokuratur močno zožile. Vendar ne za dolgo. Že leta 1855 so jih ponovno razširili, tako da so finančne prokurature zastopale pred sodišči in v upravnem postopku javne interese ter dajale državnim organom pravna mnenja. Delovale so v deželnih glavnih mestih, vendar neodvisno od deželnih oblasti. Sedež finančne prokurature za Štajersko je bil Gradec. Kraljevina Jugoslavija je še dolgo časa v pravosodju uporabljala staroavstrijsko zakonodajo. Šele leta 1934 je sprejela Zakon o državnem pravobranilstvuKraljevine Jugoslavije. Državno pravobranilstvo je poslej svoje naloge opravljalo v okviru ministrstva za finance. Z odlokom Avnoja je bilo konec vojne ukinjeno. Prva povojna leta je nova država menila, da ne potrebuje že uveljavljene oblike zaščite svojih interesov. Državo oziroma njene urade, ustanove, podjetja in organizacije javnega značaja so v premoženjskih zadevah zastopali pred sodišči in upravnimi organi pristojni člani vlade oziroma predsedniki ljudskih odborov ter odgovorne oziroma vodilne osebe podjetij in javnih ustanov. Pri tem so uporabljali dva zakona iz leta 1945 in 1946. Takšno zagotavljanje pravnega varstva državnega premoženja je bilo neučinkovito. Leta 1952 so tako pri finančnih ministrstvih zveze in republik ter pri večjih okrajih in mestih ustanovili javna pravobranilstva. Ljudski odbori večjih okrajev in mest so lahko imeli okrajnega ali mestnega pravobranilca, ki pa nista mogla sprožiti upravnega spora. Leta 1955 so postala javna pravobranilstva samostojnidržavni organi. Poleg zveznega so delovali tudi republiška in okrajna javna pravobranilstva. Po odpravi okrajev in ustanovitvi občin leta 1965 je bila potrebna nova zakonska podlaga za pravobranilstva, zato so izdali nov temeljni zakon. Utemeljena so bila občinska javna pravobranilstva. Občinski javni pravobranilec je lahko opravljal naloge za več občin. Postavljale so ga pristojne občinske skupščine oziroma skupščine družbenopolitičnih skupnosti. Z novo ustavno ureditvijo leta 1974 je bila organizacija javnega pravobranilstva prepuščena republikam. Novo pravno podlago so mu dali zakoni iz let 1976 in 1977 (s spremembami leta 1984, 1990 in 1991). Republika Slovenija je leta 1994 začasno uredila status občinskih pravobranilcev. Zadnji zakon o državnem pravobranilstvu iz leta 2007 je uvedel Državno pravobranilstvo v Ljubljani z zunanjimi oddelki. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte pred Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v Šentjurju pri Celju, Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu, Okrožnim sodiščem v Celju, pred Višjim sodiščem v Celju in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije pa le, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Celje.

J. Žontar (ur.), Pravo-zgodovina-arhivi. 1, Prispevki za zgodovino pravosodja, Ljubljana 2000.
M. Adamič et al., Izbor zakonov in predpisov: priročnik za strokovno obdelavo arhivskega gradiva pravosodnih organov od srede 18. stoletja do leta 1991, Ljubljana 1997.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1995

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno