Elementi identifikacije
Signatura PE
SI_ZAC-D240
Signatura PE AP
SI_ZAC-D240
Naslov PE
Gimnazije in realne gimnazije [ZAC]
Čas nastanka PE
1809 - 2019
Področje opisa
Geografski in kulturni kontekst
Gimnazije kot splošnoizobraževalne ustanove so začele nastajati v dobi reformacije – skozi vse obdobje delovanja so predstavljale ustanovo, ki je dajala podlago za nadaljnji študij.
Prvo tovrstno stanovsko šolo so na slovenskem narodnostnem ozemlju ustanovili protestantski stanovi v Celovcu leta 1553, drugo pa deset let pozneje v Ljubljani. Po zmagi protireformacije in izgonu protestantskih učiteljev sta obe ustanovi prenehali delovati. Monopol nad gimnazijskim izobraževanjem so poslej prevzeli jezuiti. Z razvojem naravoslovnih ved in skladno s potrebami razvijajoče se družbe je postalo jezuitsko šolstvo zastarelo in v 18. stoletju je avstrijska država reformirala gimnazijsko izobraževanje s prvim državnim učnim načrtom – uvedli so pouk zgodovine, geografije, aritmetike in naravoslovja; nemščino (italijanščino) pa povzdignili v učni jezik. Latinščina, ki je bila dotlej učni jezik, je postala glavni učni predmet. Gimnazijska reforma leta 1818 je odpravila pouk naravoslovja in delno matematike in gimnazije so znova postale čiste latinske šole. Bile so šestrazredne. Po marčni revoluciji je bilo gimnazijsko izobraževanje posodobljeno – gimnazije so postale osemrazredne splošnoizobraževalne ustanove, uvajati so začeli sistem predmetnega pouka in maturitetni izpit. Srednješolska profesura je postala akademski poklic s pripadajočim družbenim ugledom. Slovenščina je bila fakultativni učni predmet za Slovence, učni jezik je bila nemščina. Boj za priznanje slovenščine kot učnega jezika je dosegel nekaj uspehov z dvojezičnostjo nižjih gimnazijskih razredov v Celju in Mariboru. V začetku 20. stoletja sta delovali le dve slovenski gimnaziji – državna v Gorici in škofijska v Šentvidu pri Ljubljani. Zakon iz leta 1929 je predvideval dve vrsti gimnazij – klasične in realne. Med vojno je okupator to šolstvo potujčil. Takoj po osvoboditvi je izšel odlok o organizaciji srednjih šol. Privatne šole so bile podržavljene. Temeljni zakon o obveznem sedemletnem šolanju (4 osnovni razredi,3višji) leta 1946 je omogočal, da so se učenci po končanem 4. razredu vpisali v nižjo gimnazijo, ki je bila triletna, in nato v višjo, ki je trajala pet let. Po uvedbi osemletne šolske obveznosti so 4 višje razrede spremenili v nižjo gimnazijo, višje gimnazije pa so postale štiriletne. Občutno spremembo je prineslo poenotenje osnovnega šolstva in ukinitev nižjih gimnazij (postale so višji razredi osnovne šole). Tako so gimnazije dokončno postale štiriletne, ukinjene so bile klasične gimnazije. Po letu 1962 se je postopoma tudi spreminjala vsebina pouka; poleg znanja potrebnega za nadaljnji študij so uvajali še dodatna strokovna znanja za poklice, ki zahtevajo širšo izobrazbo in učiteljišča prekvalificirali v gimnazije pedagoške smeri (1964–1968).
Zaradi vse večje težnje po poenotenju srednjega šolstva je prišlo v začetku osemdesetih let do uvedbe usmerjenega izobraževanja. V šolskem letu 1983/84 je zaključila šolanje zadnja generacija gimnazijskih maturantov. Gimnazije so bile kot splošnoizobraževalne ustanove ukinjene, kajti obveljalo je načelo, da naj vsaka srednja šola posreduje učencem poleg splošne tudi strokovno izobrazbo. Kar dobro desetletje je trajalo, da se je usmerjeno izobraževanje pokazalo kot zgrešeno in gimnazije so ponovno dobile vlogo splošnoizobraževalnih ustanov, ki dajejo podlago za univerzitetni študij.
Leta 1996 je bil sprejet Zakon o gimnazijah, ki ureja izobraževanje v splošnih in strokovnih gimnazijah ter po opravljeni maturi omogoča nadaljevanje izobraževanja na univerzi in v visokem šolstvu. Za dijake, ki zaključijo strokovno srednjo šolo in bi želeli opravljati maturo, pa nekatere gimnazije organizirajo maturitetni tečaj, ki lahko traja največ eno leto.
Prvo tovrstno stanovsko šolo so na slovenskem narodnostnem ozemlju ustanovili protestantski stanovi v Celovcu leta 1553, drugo pa deset let pozneje v Ljubljani. Po zmagi protireformacije in izgonu protestantskih učiteljev sta obe ustanovi prenehali delovati. Monopol nad gimnazijskim izobraževanjem so poslej prevzeli jezuiti. Z razvojem naravoslovnih ved in skladno s potrebami razvijajoče se družbe je postalo jezuitsko šolstvo zastarelo in v 18. stoletju je avstrijska država reformirala gimnazijsko izobraževanje s prvim državnim učnim načrtom – uvedli so pouk zgodovine, geografije, aritmetike in naravoslovja; nemščino (italijanščino) pa povzdignili v učni jezik. Latinščina, ki je bila dotlej učni jezik, je postala glavni učni predmet. Gimnazijska reforma leta 1818 je odpravila pouk naravoslovja in delno matematike in gimnazije so znova postale čiste latinske šole. Bile so šestrazredne. Po marčni revoluciji je bilo gimnazijsko izobraževanje posodobljeno – gimnazije so postale osemrazredne splošnoizobraževalne ustanove, uvajati so začeli sistem predmetnega pouka in maturitetni izpit. Srednješolska profesura je postala akademski poklic s pripadajočim družbenim ugledom. Slovenščina je bila fakultativni učni predmet za Slovence, učni jezik je bila nemščina. Boj za priznanje slovenščine kot učnega jezika je dosegel nekaj uspehov z dvojezičnostjo nižjih gimnazijskih razredov v Celju in Mariboru. V začetku 20. stoletja sta delovali le dve slovenski gimnaziji – državna v Gorici in škofijska v Šentvidu pri Ljubljani. Zakon iz leta 1929 je predvideval dve vrsti gimnazij – klasične in realne. Med vojno je okupator to šolstvo potujčil. Takoj po osvoboditvi je izšel odlok o organizaciji srednjih šol. Privatne šole so bile podržavljene. Temeljni zakon o obveznem sedemletnem šolanju (4 osnovni razredi,3višji) leta 1946 je omogočal, da so se učenci po končanem 4. razredu vpisali v nižjo gimnazijo, ki je bila triletna, in nato v višjo, ki je trajala pet let. Po uvedbi osemletne šolske obveznosti so 4 višje razrede spremenili v nižjo gimnazijo, višje gimnazije pa so postale štiriletne. Občutno spremembo je prineslo poenotenje osnovnega šolstva in ukinitev nižjih gimnazij (postale so višji razredi osnovne šole). Tako so gimnazije dokončno postale štiriletne, ukinjene so bile klasične gimnazije. Po letu 1962 se je postopoma tudi spreminjala vsebina pouka; poleg znanja potrebnega za nadaljnji študij so uvajali še dodatna strokovna znanja za poklice, ki zahtevajo širšo izobrazbo in učiteljišča prekvalificirali v gimnazije pedagoške smeri (1964–1968).
Zaradi vse večje težnje po poenotenju srednjega šolstva je prišlo v začetku osemdesetih let do uvedbe usmerjenega izobraževanja. V šolskem letu 1983/84 je zaključila šolanje zadnja generacija gimnazijskih maturantov. Gimnazije so bile kot splošnoizobraževalne ustanove ukinjene, kajti obveljalo je načelo, da naj vsaka srednja šola posreduje učencem poleg splošne tudi strokovno izobrazbo. Kar dobro desetletje je trajalo, da se je usmerjeno izobraževanje pokazalo kot zgrešeno in gimnazije so ponovno dobile vlogo splošnoizobraževalnih ustanov, ki dajejo podlago za univerzitetni študij.
Leta 1996 je bil sprejet Zakon o gimnazijah, ki ureja izobraževanje v splošnih in strokovnih gimnazijah ter po opravljeni maturi omogoča nadaljevanje izobraževanja na univerzi in v visokem šolstvu. Za dijake, ki zaključijo strokovno srednjo šolo in bi želeli opravljati maturo, pa nekatere gimnazije organizirajo maturitetni tečaj, ki lahko traja največ eno leto.
Uporabljeni viri
Ivanka Zajc Cizelj, I. gimnazija v Celju 1808–1975, Celje 2005, str. 5, 13.
Enciklopedija Slovenije, zvezek 3, Ljubljana, 1989, str. 212–215.
Enciklopedija Slovenije, zvezek 3, Ljubljana, 1989, str. 212–215.
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Uporaba
Konec nedostopnosti
31.12.2019
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje