Elementi identifikacije
Signatura PE
SI_ZAC-E210
Signatura PE AP
SI_ZAC-E210
Naslov PE
Varstvo kulturne in naravne dediščine ter knjižnično dejavnost [ZAC]
Čas nastanka PE
1942 - 2017
Področje opisa
Vsebina PE
Pravilniki, zapisniki, delovodniki, plani dela in poročila, zaključni računi, statistični pregledi, matične knjige, korespondenca, plačilni seznami, pogodbe, lastne tiskovine, gradivo sindikata.
Geografski in kulturni kontekst
Kulturna dediščina so viri in dokazi človeške zgodovine in kulture, ne glede na njihov izvor, razvoj in ohranjenost (snovna, materialna dediščina), ter s tem povezane kulturne dobrine (nesnovna, nematerialna dediščina). Zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošnočloveške vrednosti sta varstvo in ohranjanje kulturne dediščine v državnem interesu.
Osnovna, kulturna funkcija kulturne dediščine je njeno neposredno vključevanje v prostor in aktivno življenje v njem, predvsem na področju vzgoje, posredovanja znanj in izkušenj preteklih obdobij, ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne istovetnosti.
Glede na svoje lastnosti in mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je Republika Slovenija, h kulturni dediščini prištevamo stavbno in arheološko dediščino, kulturno krajino, premično dediščino in zbirke, nacionalno bogastvo ter nesnovno dediščino.
Ohranjanje dediščine v širšem pomenu so ukrepi in dejanja, ki vodijo k zavarovanju, ohranjanju in k skupnemu uživanju dediščine. Država in občine zagotavljajo pravno varstvo, omogočajo tudi izvajanje posameznih delov varstvene dejavnosti, kot na primer razporejanje proračunskih sredstev ter ustrezno vključevanje varstva v razvojne, prostorske, planske in izvedbene načrte, ter spodbujajo dostop javnosti do dediščine. V vsebinskem pogledu se ohranjanje deli na: razvijanje politike in strategije varstva, zagotavljanje kakovosti varstva in nadzor nad njim, analiziranje učinkov varstva in oblikovanje varstvenih standardov, določanje zahtev za izvedbo varstva, pripravljanje in vodenje izvedbenih projektov, izvajanje posegov na dediščini ter stalno upravljanje dediščinskih celot.
Celostno ohranjanje dediščine je smiselna porazdelitev nalog ohranjanja dediščine na različne državne organe in lokalne skupnosti ter sodelovanje med njimi.
Varstvo dediščine v ožjem pomenu je dejavnost službe varstva nepremične in premične dediščine, ki jo opravljajo zavodi, ki so jih ustanovile občine ali država. Sestavni del varstva so tudi posamezniki in organizacije, ki so jim bila podeljena dovoljenja ali koncesije za izvajanje varstvenih nalog ter nevladne ustanove in društva, ki delujejo na varstvenem področju.
Arhivi so ustanove za hrambo arhivskega gradiva, ki je tisti del dokumentarnega gradiva, ki ima trajen pomen za znanost, kulturo in pravno varnost posameznika. Na Slovenskem so začeli nastajati v drugi polovici 19. stoletja. Danes v Sloveniji varstvo arhivskega gradiva in arhivsko mrežo določa Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega arhiva ter arhivih (UL RS 30/2006, 51/2014).
Muzeji so ustanove, v katerih zbirajo, hranijo, preučujejo in razstavljajo predmete z različnih področij človekovega delovanja, pomembne za narodno in svetovno dediščino. Dejavnost muzejev ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine (UL RS 6/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg).
Knjižnice so ustanove, ki sistematično zbirajo, hranijo in izposojajo knjige in druge publikacije za zadovoljevanje intelektualnih potreb uporabnikov (informiranje, raziskovanje, izobraževanje, duhovna sprostitev). Knjižničarsko dejavnost ureja Zakon o knjižničarstvu (UL RS, št. 87/01, 96/02 – ZUJIK in 92/15).
Osnovna, kulturna funkcija kulturne dediščine je njeno neposredno vključevanje v prostor in aktivno življenje v njem, predvsem na področju vzgoje, posredovanja znanj in izkušenj preteklih obdobij, ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne istovetnosti.
Glede na svoje lastnosti in mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je Republika Slovenija, h kulturni dediščini prištevamo stavbno in arheološko dediščino, kulturno krajino, premično dediščino in zbirke, nacionalno bogastvo ter nesnovno dediščino.
Ohranjanje dediščine v širšem pomenu so ukrepi in dejanja, ki vodijo k zavarovanju, ohranjanju in k skupnemu uživanju dediščine. Država in občine zagotavljajo pravno varstvo, omogočajo tudi izvajanje posameznih delov varstvene dejavnosti, kot na primer razporejanje proračunskih sredstev ter ustrezno vključevanje varstva v razvojne, prostorske, planske in izvedbene načrte, ter spodbujajo dostop javnosti do dediščine. V vsebinskem pogledu se ohranjanje deli na: razvijanje politike in strategije varstva, zagotavljanje kakovosti varstva in nadzor nad njim, analiziranje učinkov varstva in oblikovanje varstvenih standardov, določanje zahtev za izvedbo varstva, pripravljanje in vodenje izvedbenih projektov, izvajanje posegov na dediščini ter stalno upravljanje dediščinskih celot.
Celostno ohranjanje dediščine je smiselna porazdelitev nalog ohranjanja dediščine na različne državne organe in lokalne skupnosti ter sodelovanje med njimi.
Varstvo dediščine v ožjem pomenu je dejavnost službe varstva nepremične in premične dediščine, ki jo opravljajo zavodi, ki so jih ustanovile občine ali država. Sestavni del varstva so tudi posamezniki in organizacije, ki so jim bila podeljena dovoljenja ali koncesije za izvajanje varstvenih nalog ter nevladne ustanove in društva, ki delujejo na varstvenem področju.
Arhivi so ustanove za hrambo arhivskega gradiva, ki je tisti del dokumentarnega gradiva, ki ima trajen pomen za znanost, kulturo in pravno varnost posameznika. Na Slovenskem so začeli nastajati v drugi polovici 19. stoletja. Danes v Sloveniji varstvo arhivskega gradiva in arhivsko mrežo določa Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega arhiva ter arhivih (UL RS 30/2006, 51/2014).
Muzeji so ustanove, v katerih zbirajo, hranijo, preučujejo in razstavljajo predmete z različnih področij človekovega delovanja, pomembne za narodno in svetovno dediščino. Dejavnost muzejev ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine (UL RS 6/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg).
Knjižnice so ustanove, ki sistematično zbirajo, hranijo in izposojajo knjige in druge publikacije za zadovoljevanje intelektualnih potreb uporabnikov (informiranje, raziskovanje, izobraževanje, duhovna sprostitev). Knjižničarsko dejavnost ureja Zakon o knjižničarstvu (UL RS, št. 87/01, 96/02 – ZUJIK in 92/15).
Uporabljeni viri
http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/ (14. 10. 2010)
Enciklopedija Slovenije, zv. 1, 1987, str. 112–113; zv. 5, 1991, str. 153; zv. 7, 1993, str. 252.
Enciklopedija Slovenije, zv. 1, 1987, str. 112–113; zv. 5, 1991, str. 153; zv. 7, 1993, str. 252.
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Uporaba
Konec nedostopnosti
31.12.2017
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje