Zdravstvo [ZAC]

SI_ZAC-F100

SI_ZAC-F100

Zdravstvo [ZAC]

1459 - 2000

Javno zdravstvo je definirano kot veščina in znanje, kako preprečevati bolezni, podaljševati življenje, promovirati telesno in duševno zdravje, izboljševati zdravstvene razmere v okolju in osebno higieno, voditi nadzor nad okužbami in boleznimi ter organizirati službe javnega zdravstva.
Zdravstvo vključuje strokovno in znanstveno izvajanje medicinske dejavnosti, izvajalce zdravstvene dejavnosti (vse zdravstvene zavode na primarni, sekundarni in terciarni ravni, zasebne izvajalce), preskrbo z zdravili (lekarne) in dejavnosti, ki zagotavljajo financiranje (država iz proračuna in zdravstveno zavarovanje).
Javno zdravstvo je dobilo na Slovenskem zakonsko osnovo leta 1870 z avstrijskim zakonom o uvedbi javne zdravstvene službe. Po cesarskem zakonu (veljal je do leta 1918, veliko določil tega zakona je veljalo še do druge svetovne vojne) je bilo uvodoma ukazano, da višji nadzor nad vsem zdravstvom in vrhovno vodenje zdravstvenih (medicinskih) zadev sodi k državni upravi. Neposredno delovanje državne uprave obsega vse tiste dejavnosti, ki so v njeni pristojnosti, da jih opravlja, ker so zelo pomembna za splošno stanje zdravja. Po zakonu je državna uprava vodila naslednja opravila: evidenco in delo zdravstvenega osebja, nadzor nad delom zdravstvenih in socialnih ustanov od bolnišnic do zavodov za reveže, nadzor nad preprečevanjem in zatiranjem nalezljivih bolezni, nadzor nad prometom zdravil in strupov, nadzor nad mrliško ogledniško službo, vključno z zdravstveno policijskimi obdukcijami, ter nadzor nad delom zdravstvene policije, ki je sicer po občinskih predpisih bil poverjen občinam.
Javno zdravstveno službo so opravljali zdravniki zasebniki v lastnih ordinacijah. Pri deželnih vladah za Kranjsko, Primorsko in Štajersko so delovali zdravstveni oddelki, ki so skrbeli za javno zdravstvo. V skladu s komunalno ureditvijo habsburške monarhije (okraj, okrožje, občina) je bila zdravstvena služba organizirana na deželni, okrajni, okrožni in občinski ravni.
Z rastjo mest in števila prebivalstva ter z razvojem medicine so se razvijale tudi bolnišnice. Konec 19. stoletja jih je bilo na Slovenskem dvanajst.
Z razvojem medicine je zdravstvo hitro napredovalo. Uvajanje novih zdravstvenih metod v prakso (anestezija, asepsa, antisepsa) je vplivalo na razvoj kirurgije in bistveno zmanjšanje smrtnosti. Majhno število postelj v javnih zavodih so zlasti od dvajsetih let 20. stoletja dopolnjevali sanatoriji. V tem obdobju je začela delovati tudi proti tuberkulozna ustanova v Topolšici.
Po prvi svetovni vojni se je zdravstvena dejavnost tudi pod vplivom socialnih gibanj usmerila v preventivno in kurativno javno zdravstvo, namenjeno vsem prebivalcem. Na Slovenskem je na to pomembno vplival hrvaški zdravnik in humanist Andrija Štampar, čigar zamisli je vključila v svoje delo tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Zavzemal se je za socialno pravično medicino, širjenje mreže zdravstvenih dejavnosti za vse prebivalstvo. V tridesetih letih 20. stoletja je bilo zgrajenih po vsej Jugoslaviji okrog 250 javnih zdravstvenih ustanov (zdravstvenih domov, higienskih zavodov-poliklinik in dispanzerjev). V tem času je slovenskim zdravnikom z bratoma Ivanom in Bojanom Pircem na čelu uspelo organizirati 17 dispanzerjev za matere z otroki, 15 šolskih poliklinik in 12 proti tuberkuloznih dispanzerjev. Leta 1923 je bil v Ljubljani ustanovljen Higienski zavod; prvi zdravstveni dom je bil ustanovljen leta 1926 v Lukovici. Leta 1940 je na Slovenskem delovalo 13 državnih oziroma banovinskih bolnišnic, 3 osrednje bolnišnice bratovskih skladnic, 5 sanatorijev ter specialni bolniški zavodi: 1937. ustanovljeni Banovinski inštitut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani (današnji Onkološki inštitut), državni bolnišnici za duševne bolezni Studenec in Novo Celje ter 3 zdravilišča za tuberkulozo oz. pljučne bolnike: Golnik, Topolšica in Vurberk blizu Ptuja.
Po drugi svetovni vojni se je javno zdravstvo organiziralo na novo. Ukinjeno je bilo in postopoma prepovedano zasebno upravljanje zdravstvene dejavnosti (dokončno 1965). Zdravstvo se je po drugi svetovni vojni razvijalo tudi kadrovsko, kar je omogočila ustanovitev popolne Medicinske fakultete v Ljubljani leta 1945 (po razpadu avstro-ogrske monarhije je od leta 1919 delovala nepopolna medicinska fakulteta). V obdobju 1945–1990 je bil uveljavljen sistem socializiranega zdravstvenega varstva (po t. i. Semaškovem modelu centraliziranega zdravstvenega varstva), zasnovan na splošnih in načeloma neomejenih pravicah do zdravstvenega varstva vseh prebivalcev. Sistem je zahteval razvoj mreže javne zdravstvene službe na več ravneh, temelj so bili zdravstveni domovi in dispanzerski način dela. Ustanovljeni so bili številni zdravstveni domovi in postaje ter dispanzerji (za splošno medicino, otroke in mladino, ženske, pljučne in kožne bolezni). Vse to je zelo zmanjšalo zbolevanje in umiranje za nalezljivimi boleznimi ter izboljšalo zdravstveno varstvo mater in otrok. S postopno decentralizacijo zdravstvenega varstva (po 1965) se je zdravstveno zavarovanje ločilo od splošnega zavarovanja, hkrati pa še pospešilo širjenje mreže zdravstvenih domov in postaj po vseh takratnih občinah. Do začetka osemdesetih let so imeli vsi zdravstveni domovi razvite vse dispanzerske dejavnosti ter zobozdravstvene službe za odrasle in mladino. Zdravstveno dejavnost je po drugi svetovni vojni sprva predpisovala enotna socialno zdravstvena zakonodaja na ravni države, po postopni pravni in organizacijski razdelitvi enotnega sistema (od 1952) in zlasti sprejetju ustave 1974 pa republiška zdravstvena zakonodaja. Pomembna sta bila dva zakona: Zakon o zavodu SR Slovenije za zdravstveno varstvo iz 1973 in Zakon o zdravstvenem varstvu iz 1980 (dopolnjen 1982, 1985, 1986, 1990). Po osamosvojitvi Slovenije so leta 1992 sprejeti zakoni (Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o lekarniški dejavnosti) na novo uredili izvajanje in organiziranost zdravstvenega varstva in zdravstvene dejavnosti. S prvima dvema je bila uzakonjena pravica do zdravstvenega varstva za vsakega državljana RS (obvezno zdravstveno zavarovanje) ter uvedene številne spremembe in novosti (osnovni paket zdravstvenih storitev, ki so zagotovljene vsakomur brez doplačil; posebno varstvo za nekatere skupine bolnikov; pravica zdravstvenih delavcev do zasebnega izvajanja zdravstvene dejavnosti, večinoma s koncesijo; zahteve v zvezi z izvajanjem zdravstvene dejavnosti in usposobljenosti zanjo, uzakonjene oblike podiplomskega izpopolnjevanja zdravstvenih delavcev; opredeljene bolezni in stanja, za katere veljajo različne ravni finančnega kritja; posebna skrb za preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje nalezljivih bolezni). Zdravstveno zakonodajo dopolnjuje Zakon o zdravniški službi (1999). Glede na ustanoviteljstvo in financiranje zakon določa tri skupine izvajalcev zdravstvene dejavnosti: javni zdravstveni zavodi, zasebniki s koncesijo in zasebniki brez nje. Zasebna zdravstvena dejavnost, uvedena 1992, se povečuje. Dejavnost javne zdravstvene službe je določena s planom zdravstvenega varstva RS (Nacionalni program zdravstvenega varstva Republike Slovenije). Zdravstvena dejavnost se opravlja na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Na primarni ravni obsega osnovno zdravstveno in lekarniško dejavnost. Sekundarna raven obsega specialistično ambulantno dejavnost in bolnišnično zdravstveno dejavnost. Terciarna ali klinična raven zdravstvene dejavnosti zahteva zaradi diagnostičnih in terapevtskih postopkov posebno obravnavo bolnika (posebej so opredeljene storitve Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Onkološkega inštituta v Ljubljani). Poseben položaj v okviru zdravstvene dejavnosti imajo osrednji zdravstveni zavodi. Med temi je Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije (do leta 1993 Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo). Odgovoren je za razvijanje in usklajevanje socialne medicine, epidemiologije, higiene in zdravstvene ekologije ter ima te dejavnosti organizirane v okviru zavodov za zdravstveno varstvo na ravni 9 zdravstvenih območij (Ljubljana, Kranj, Nova Gorica, Koper, Novo mesto, Celje, Ravne na Koroškem, Maribor, Murska Sobota). Drugi osrednji zdravstveni zavodi so: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo (do leta 1994 Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov), Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino (do leta 2000 Zavod RS za transfuzijo krvi), Zavod za farmacijo in preizkušanje zdravil, Zavod za varstvo pri delu, ki pripravlja predpise za to področje, opravlja strokovni nadzor in analize.
V okvir zdravstvene dejavnosti sodi še zdraviliška dejavnost v vseh slovenskih naravnih zdraviliščih.

Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/1992 in 23/2005).
Enciklopedija Slovenije, zv. 14, Ljubljana 2000, str. 64.
Enciklopedija Slovenije, zv. 15, Ljubljana 2001, str. 134–138.
Mario Kocijančič, Zakonodaja javnega zdravstva na Slovenskem od F. V. Lipiča do I. Pirca (1814–1940), v: Zvonka Zupanič Slavec, Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc, Ljubljana 2005.
Zvonka Zupanič Slavec, Devetdeset let Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (1919–2009), v: Zdravniški Vestnik 2009, št. 78, str. 658–672.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno