Zdravstvo na sekundarni ravni [ZAC]

SI_ZAC-F120

SI_ZAC-F120

Zdravstvo na sekundarni ravni [ZAC]

1459 - 1955

Bolnišnice so ustanove, ki so namenjene zdravljenju, rehabilitaciji in negi bolnikov. So sestavni del celotnega sistema zdravstvenega varstva in kot take v soodvisnosti od vsakokratnih političnih, organizacijskih, administrativnih, zasebnih in drugih storitvenih sprememb. Na Slovenskem izhajajo bolnišnice iz pretežno karitativnih ustanov, ki so predvsem pod vplivom krščanstva nastajale v srednjem veku kot zavetišča in prenočišča. Imenovali so jih hospitali oz. špitali. V večjih mestih so bili postavljeni znotraj mestnega obzidja, zunaj mest so nastajali ob rekah. Mestni špitali so bile ubožnice in hiralnice, nikoli bolnišnice, zdravstvena nega je bila le najnujnejša. Vzdrževali so jih mestne občine, cehi, bogati meščani, plemstvo, duhovščina; bili so zasebni ali javni. Za prvo bolnišnico na Slovenskem v sodobnem smislu velja Civilna bolnica v Ljubljani, ustanovljena 1786 in nameščena v razpuščenem samostanu na Ajdovščini. Z naraščajočo močjo cehov in njihovo težnjo po zdravstveni zaščiti meščanov so špitali v novem veku postajali javne mestne ustanove. V 19. stoletju je bolnišnica še bolj pridobila meščansko-razredno naravo. Kasnejše hiralnice in domovi za ostarele so bili nasledniki meščanskih špitalov. Odlok deželnih stanov je sredi 19. stoletja ukazal ločitev bolnišnic od hiralnic. Uvedba bolnišnic je pomenila za javno zdravstvo nov razvoj. Komunalna neurejenost mest in njihova vse gostejša naseljenost, slabe higienske in socialne razmere so vplivale na pojav številnih epidemij kužnih bolezni. Z razvojem mest in števila prebivalstva ter z razvojem medicine so se razvijale tudi bolnišnice. Konec 19. stoletja jih je bilo na Slovenskem 12. V Celju je bila leta 1887 zgrajena Gizelina bolnišnica s 150 posteljami (danes Splošna bolnišnica Celje), v Brežicah se je Mestna bolnišnica Brežice leta 1872 preimenovala v Občo javno bolnišnico v Brežicah (danes Splošna bolnišnica Brežice), v Krškem 1899. občinska bolnišnica, sprva brez pravice javnosti, od leta 1905javna bolnišnica. V Trbovljah je delovala Bolnišnica bratovskih skladnic od leta 1873 (danes Splošna bolnišnica Trbovlje). Majhno število postelj v javnih bolnišnicah so od dvajsetih let 20. stoletja dopolnjevali sanatoriji, običajno ustanovljeni na pobudo premožnejših posameznikov. Večina sanatorijev ni bila specializiranih; specializirani sanatoriji za zdravljenje in preprečevanje tuberkuloze so nastajali zlasti v prvi polovici 20. stoletja, ko se je ta bolezen močno razširila. Tedaj so v klimatsko ugodnejših okoljih nastajali sanatoriji oz. poznejša zdravilišča. Kot sanatorij je začela delovati tudi protituberkulozna ustanova v Topolšici leta 1919, ki je kmalu prerasla okvir sanatorijskega delovanja (v letih 1919–1941 se je v 250–300 posteljah zdravilo več kot 10.000 bolnikov iz vse tedanje Jugoslavije). Ob nemški okupaciji je agresor zavod izropal ter opremo in večino osebja prepeljal v Gornjo Avstrijo. V 19. stoletju so bratovske skladnice organizirale lastno bolnišnično dejavnost v bolnišnicah bratovskih skladnic zaprtega tipa (za rudarje, železarje) z najboljšo zdravstveno zaščito in najboljšimi zdravniki (Trbovlje, Krmelj, Hrastnik, Zagorje ob Savi). V Trbovljah je bila bolnišnica bratovskih skladnic zgrajena leta 1873. Med okupacijo je bila bolnišnica spremenjena v splošno bolnišnico za zasavski revir. Brez pravice javnosti je bila pred prvo svetovno vojno ustanovljena Bolnišnica Rdečega križa v Slovenskih Konjicah s 30 posteljami (v letu 1938), ki jo je okupator ob prihodu razpustil. Leta 1931 je bila v Novem Celju ustanovljena bolnišnica za duševne bolezni. V letih 1941–1945 je okupator prevzel obstoječe stanje bolnišnic, le da je nekatere bolnišnične zavode ukinil ali preselil, ponekod pa duševne bolnike usmrtil (umobolnica Novo Celje). Med drugo svetovno vojno so delovale partizanske bolnišnice. Po osvoboditvi je zdravstvo doživelo nov razvoj. Vloga bolnišnic se je zelo spremenila, vse bolnišnice so postale družbene ustanove. Od leta 1993 v Vojniku deluje Psihiatrična bolnišnica Vojnik. Od leta 1959 do 1989 je delovala kot Nevropsihiatrični oddelek Splošne bolnišnice Celje, od 1989 do 1993 pa kot Psihiatrični oddelek. Bolnišnice (splošne in specialne) opravljajo specialistično ambulantno dejavnost kot nadaljevanje oziroma dopolnitev osnovne zdravstvene dejavnosti.

Zakon o zdravstveni dejavnosti ( Ur. l. RS, št. 9/1992 in 23/2005).
Enciklopedija Slovenije, zv. 1, Ljubljana 1987, str. 320–324.
Enciklopedija Slovenije, zv. 9, Ljubljana 1995, str. 413–414.
Enciklopedija Slovenije, zv. 10, Ljubljana 1996, str. 395–396.
Enciklopedija Slovenije, zv. 15, Ljubljana 2001, str. 134–138 .
Splošna bolnišnica Celje, Monografija Splošne bolnišnice Celje ob 120-letnici, Celje 2007.
Bojan Himmelreich, Seznam leta 1941 usmrčenih bolnikov umobolnice Novo Celje, v: Celjski zbornik. 1991, str. 255–264.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno