Socialno varstvo [ZAC]

SI_ZAC-F200

SI_ZAC-F200

Socialno varstvo [ZAC]

1945 - 1963

Socialno varstvo je mreža programov in ukrepov države za reševanje socialne problematike prebivalstva. S socialnim varstvom se rešujejo socialne stiske in težave posameznikov in skupin. V okviru socialnega varstva se z ukrepi poskrbi za tiste, ki si socialne varnosti ne morejo zagotoviti sami, ter se jih usposobi, da si jo bodo zmogli. Pomaga se tudi tistim, ki ne morejo zadovoljivo funkcionirati v temeljnih in drugih odnosih, kar lahko pripelje do socialne izključenosti.
Sodobno socialno varstvo kot organizirana družbena dejavnost se je razvilo na podlagi solidarnosti in dobrodelnosti. Samopomoč je temeljni način odpravljanja človekovih težav in stisk. Solidarnost med člani družbenih skupin je osnova za medsebojno pomoč v stiskah in za pomoč bolj ogroženim članom. Srednjeveški cehi so v mestih ob bolezni in nesrečah poskrbeli za svoje ogrožene člane. Z razvojem delavskega stanu so se pojavile nove oblike solidarnosti (zadruge, bratovske skladnice, bolniške blagajne, podporna društva). Z dobrodelnostjo so se ukvarjali verska združenja, redovi in samostani, posamezni fevdalci in pozneje premožnejši meščani. V obdobju industrializacije je zasebno socialno varstvo postopoma prešlo v javno oz. državno. Razvoj javnega socialnega varstva so pospeševale razsvetljenske ideje, po katerih je naloga države skrb za blaginjo vseh državljanov. Z razvojem socialne zakonodaje konec 19. stoletja se je izoblikovala tudi delitev na socialno zavarovanje in socialno varstvo (oz. socialno skrbstvo).
Na Slovenskem je bila skrb za revne kot posebna dejavnost razvita predvsem v mestih. Na podeželju so se še do druge svetovne vojne ohranile tradicionalne oblike kolektivnega varstva (vsaka vas je prehranjevala domače reveže). Deželne oblasti so leta 1727 ustanovile komisijo za reveže. Šele po letu 1860 so z novo zakonodajo morale skrbeti za reveže občine. V mestih so skrb za reveže prevzemale mestne občine s svojimi uradi. V Kraljevini Jugoslaviji sistema državnega socialnega varstva praktično ni bilo, država je finančno podpirala nekatere ustanove. Za pomoč revnim so skrbele občine, zasebne ustanove ter cerkvena in druga dobrodelna društva; delovalo je tudi več organizacij za samopomoč, predvsem med delavci.
Po drugi svetovni vojni je socialno varstvo postalo izključna naloga in obveznost države, laične in cerkvene dobrodelne organizacije so bile odpravljene. Socialnovarstvene naloge so opravljali najprej oddelki za socialno varstvo pri upravnih organih občin, po letu 1960 pa so se začeli ustanavljati centri za socialno delo kot strokovne ustanove za opravljanje takšnih nalog. Prvič je bilo to področje (takrat imenovano socialno skrbstvo) zakonsko urejeno leta 1974.
Leta 1992 sprejeti zakon (sprememba leta 2007) o socialnem varstvu na novo ureja sistem socialnovarstvenih storitev in dajatev.
Socialno varstvo predstavlja sekundarno področje in skupaj s primarnim področjem socialnih zavarovanj oblikuje celovit sistem socialne varnosti. Sekundarna narava socialnega varstva pomeni, da se dejavnost izvaja šele potem, ko je ugotovljeno, da socialnih tveganj in posledice uresničitve socialnih tveganj ni mogoče odpraviti v okviru socialnih zavarovanj. Izvajalci socialnega varstva so: a) javno socialno varstveni zavodi, b) zasebne neprofitne volonterske organizacije, c) privatno profitne organizacije z licenco (zasebni sektor). Javni socialno varstveni zavodi, ki izvajajo socialno varstvo, so: centri za socialno delo, domovi za starejše, posebni socialno varstveni zavodi za telesno in duševno prizadete odrasle osebe, varstveno delovni centri za duševno in telesno prizadete odrasle osebe, domovi za otroke in mladostnike prikrajšane za normalno družinsko življenje, socialno varstveni zavodi za usposabljanje in varstvo otrok in mladostnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju.

Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/1992 in 3/2007).
Enciklopedija Slovenije, zv. 12, Ljubljana 1998, str. 121, 127–128.
Dunja Dobaja, Zdravstveno in socialno varstvo v Sloveniji v letih 1945–1953, s poudarkom na razvoju zakonodaje, v: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 125–149.
Nina Mešl, Zgodovina socialnega dela: službe za pomoč družinam v obdobju 1945–1962 (primer Celja z okolico), v: Darja Zaviršek, Vesna Leskošek, Zgodovina socialnega dela v Sloveniji, Med družbenimi gibanji in političnimi sistemi, Ljubljana 2006, str. 295–307.
Bojana Primec, Izvajanje socialnega varstva v Sloveniji, diplomsko delo, Ljubljana 2007, str. 30–40.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno