Zaščita žrtev nasilja [ZAC]

SI_ZAC-F240

SI_ZAC-F240

Zaščita žrtev nasilja [ZAC]

1945 - 1963

Do konca druge svetovne vojne je šlo pri nas predvsem za posnemanje zavodskih vzgojnih sistemov, ki so jih na eni strani izoblikovale verske organizacije, po drugi strani pa državni skrbstveni organi. Če izključimo hospitale, sirotišnice, najdenišnice in prisilne delavnice, se je pravi razvoj vzgojnih zavodov pri nas začel šele v drugi polovici 19. stoletja.
Leta 1847 je bila v Ljubljani zgrajena prisilna delavnica; posebna uredba je določala, da prisilna delavnica ni “kraj strahovanja, ampak policijska hiša poboljševanja”.
Leta 1876 se je z ustanovitvijo družbe Vincencija Pavelskega začelo v Sloveniji organizirano karitativno delo. Istega leta je ta družba ustanovila v Ljubljani mladinski dom za revne otroke, ki so bili v nevarnosti, da bi zašli na stranska pota.
Začetek 20. stoletja je prinesel izboljšanja v ravnanju z zanemarjeno mladino. Pri nas je ves ta razvoj povezan z osebo mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega (1876–1932). Takoj, ko je nastopil svojo sodno prakso, se je začel intenzivno zanimati za usodo zanemarjene mladine in za javno mladinsko skrbstvo, ki je bilo takrat pri nas še v povojih.
Kot varstveni in mladinski sodnik je imel težko nalogo voditi praktično vzgojno skrb brez vzgojno- skrbstvenega zakona in voditi mladoletnike ob trdih določbah dotedanjega kazenskega zakonika.
Leta 1937 je bilo v Dravski banovini 70 društev z glavnim in 42 s postranskim namenom otroške zaščite. Vendar so ta društva delovala izredno nesistematično in med seboj nepovezano. V to razdrobljenost je posegla jugoslovanska Unija za zaščito otrok in mladine, ki je začela delovati v Sloveniji leta 1936. Ustanovljena je bila na osnovi Ženevske deklaracije o pravicah otroka iz leta 1923. Jugoslovanska Unija je pospeševala delovanje vseh zasebnih organizacij pri zaščiti otrok ter skrbela za skladno delovanje zasebnih iniciativ in državne zaščite. Politične ovire, pomanjkanje strokovnega osebja ter skromna finančna sredstva so Uniji onemogočila večje uspehe. Na območju Dravske banovine so delovali le štirje zavodi za zanemarjeno mladino (noben na območju, ki ga pokriva celjski arhiv).
Vzgojni zavodi na Slovenskem, nastali v povojnem času (navedeni kronološko po vrstnem redu, povzeto po Skalarju (1987: 45–46):
1. 24. 9. 1945. Državni dekliški dom v Melju pri Mariboru. Zavod je bil z ustanovitvijo dekliškega vzgajališča v Višnji Gori 15. 2. 1948 ukinjen.
2. 1. 10. 1946. Dekliško vzgajališče v Smledniku pri Ljubljani.
3. 15. 2. 1948. Dekliško vzgajališče v Višnji Gori.
4. 23. 11. 1948. Prehodni mladinski dom v Kamni Gorici. Zavod je bil ukinjen 14. 7. 1952, ko se je združil s Prehodnim mladinskim domom na Dobrni.
5. 6. 12. 1948. Dekliško vzgajališče v Podsmreki. Zavod je bil ukinjen leta 1953.
6. 1. 1. 1949. Prehodni mladinski dom Medvode. Zavod je bil ukinjen pred letom 1960, točnega datuma ni bilo moč ugotoviti.
7. 29. 11. 1949. Vzgajališče v Veržeju.
8. 1. 9. 1950. Prehodni mladinski dom na Dobrni. Zavod je bil ukinjen 1. 9. 1956.
9. 1. 9. 1951. Deško vzgajališče v Planini pri Rakeku.
10. 21. 10. 1951. Vzgojno poboljševalni dom v Radečah pri Zidanem Mostu.
11. 1. 9. 1953. Prehodni mladinski dom v Preddvoru pri Kranju.
12. 30. 1. 1954. Prehodni mladinski dom Kodeljevo (od leta 1964 dalje Nove Jarše) v Ljubljani.
13. 1. 11. 1961. Vzgojni zavod v Slivnici pri Mariboru.
Za zavoda pod št. 8 in 10 je pristojen Zgodovinski arhiv Celje.
Prenova slovenskih zavodov je potekala v devetdesetih letih 20. stoletja. Skupščina SR Slovenije je leta 1985 obravnavala in tudi izglasovala predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o stanovanjskem gospodarstvu. S tem so bila zagotovljena sredstva za prenovo Zavodov za usposabljanje – zavodov za obravnavanje in usposabljanje slepe in slabovidne mladine, slušno in govorno prizadetih, telesno invalidnih, zmerno, težje in težko duševno prizadetih in tudi vedenjsko in osebnostno motenih otrok in mladostnikov.
Danes imamo mladinske domove, vzgojne zavode, stanovanjske skupine in prevzgojni dom, ki jih ustanavlja država za varstvo in vzgojo otrok in mladostnikov, ki so začasno ali trajno brez družinskega varstva in zato vzgojno zanemarjeni ali ogroženi v razvoju. Njihova vloga je vzgojna, kompenzacijska, korektivna in kriminalno preventivna. Mladim ljudem dajejo te ustanove oskrbo in varstvo, skrbijo za zadovoljevanje njihovih potreb, za njihovo socializacijo in vzgojo.
Delovanje varnih hiš, zavetišč, zatočišč, materinskih domov in sorodnih organizacij s področja preprečevanja nasilja sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in v skladu z zakonodajo (Zakon o preprečevanju nasilja v družini; Ur. l. RS, št. 16/2008, Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 63/1994; Zakon o policiji, Ur. l. RS, št. 49/1998, 22/2010, Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi, Ur. l. RS, št. 95/2004) izvajanje programov tudi strokovno nadzira.

Enciklopedija Slovenije, zv. 14, Ljubljana 2000, str. 409–410.
Zgodovina slovenskih vzgojnih zavodov, http://www2.arnes.si/~mdljmb1s/zgodovina.html, podatke zbral in uredil: Pavel Šinkovec, Diplomsko delo VSSD, Ljubljana, junij 1998.
Vinko Skalar, Vzgojni zavodi, v: Jože Ciperle, Vinko Skalar, Vzgojni zavodi, Ljubljana 1987, str. 42, 43–73.
Lucija Vollmaier, Problem varnih hiš za žrtve nasilja v družini, diplomsko delo, Ljubljana 2009, str. 28–39.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno