Elementi identifikacije
Signatura PE
SI_ZAC-F250
Signatura PE AP
SI_ZAC-F250
Naslov PE
Domovi za starejše [ZAC]
Čas nastanka PE
1892 - 2012
Področje opisa
Geografski in kulturni kontekst
Domovi za ostarele so po zakonu o socialnem varstvu socialnovarstveni zavodi, ki začasno ali trajno skrbijo za osebe, ki ne morejo živeti same ali z družino. Spadajo med ustanove, ki začasno ali trajno nadomeščajo ali dopolnjujejo vlogo doma in družine (v to skupino ustanov spadajo še domovi za otroke, zavodi za usposabljanje in varstvo invalidnih otrok in odraslih).
Zametki socialnovarstvenih zavodov so bila zavetišča, ki so jih za oskrbo sirot, bolnikov, invalidov in revežev ustanavljali posamezni samostanski redi, mesta ali dobrodelni premožni ljudje v zgodnjem srednjem veku. Na slovenskem ozemlju se je zanje uveljavil izraz špital; bili so namenjeni tudi za oskrbo bolnih oseb. Od 18.stoletja so se začele te ustanove ločevati na zdravstvene (bolnišnice) in socialno-humanitarne (sirotišnice). V 19. stoletju so delovale ubožnice in hiralnice. 1891. je z delom začela Hiralnica Vojnik. Pred drugo svetovno vojno je bilo v Dravski banovini skupaj 63 ustanov, ki so skrbele za sirote ter tiste invalide in revne ljudi, ki se niso mogli preživljati z lastnim delom. Standard v zavodih, pogosto so bile to manjše stanovanjske hiše, je bil nizek, oskrbovale pa so te ljudi posebej usposobljene strežnice. Do druge svetovne vojne so delovali kot dobrodelne ustanove, sredstva pa pridobivali z raznimi darili, zbiranjem denarja in dobrodelnimi prispevki, le manjši del je prispevala država. Oskrbovanci so morali prispevati po svojih močeh, zlasti z delom.
Po drugi svetovni vojni je skrb za socialnovarstvene zavode v celoti prevzela država, zasebna pobuda in dobrodelnost sta bili prepovedani. Zaradi velikih potreb po bolnišničnih zmogljivostih so se morale mnoge dotedanje socialne ustanove preusmeriti v zdravstvo. Socialne zavode so razporedili v bolj odročne kraje, v nenamenske stavbe (gradovi, opuščene vojašnice, samostani). Zaradi vse večjega števila starih ljudi, upokojencev z lastnimi sredstvi, ki pa ne morejo več živeti sami ali z družino, so se povečale potrebe po njihovem zavodskem varstvu. Leta 1964 je Skupščina Socialistične republike Slovenije izdala priporočila o organiziranju varstva starih. Tako so se v letih 1970–1990, ko je pri pokojninskemu zavodu deloval poseben stanovanjski sklad, v katerem so se zbirala finančna sredstva za gradnjo in prenovo zavodov, pospešeno gradili in prenavljali domovi za stare. Leta 1965 je bilo v Sloveniji le 31 domov za stare (za 3100 ljudi), leta 1997 pa jih je bilo že 47 (za preko 11 000 ljudi). Danes ima dom za starejše že vsako večje mesto.
Delovanje zavodov je najprej urejal poseben zakon o socialnih zavodih, pozneje zakon o socialnem skrbstvu, sedaj pa delovanje vseh socialnovarstvenih zavodov ureja zakon o socialnem varstvu.
Zametki socialnovarstvenih zavodov so bila zavetišča, ki so jih za oskrbo sirot, bolnikov, invalidov in revežev ustanavljali posamezni samostanski redi, mesta ali dobrodelni premožni ljudje v zgodnjem srednjem veku. Na slovenskem ozemlju se je zanje uveljavil izraz špital; bili so namenjeni tudi za oskrbo bolnih oseb. Od 18.stoletja so se začele te ustanove ločevati na zdravstvene (bolnišnice) in socialno-humanitarne (sirotišnice). V 19. stoletju so delovale ubožnice in hiralnice. 1891. je z delom začela Hiralnica Vojnik. Pred drugo svetovno vojno je bilo v Dravski banovini skupaj 63 ustanov, ki so skrbele za sirote ter tiste invalide in revne ljudi, ki se niso mogli preživljati z lastnim delom. Standard v zavodih, pogosto so bile to manjše stanovanjske hiše, je bil nizek, oskrbovale pa so te ljudi posebej usposobljene strežnice. Do druge svetovne vojne so delovali kot dobrodelne ustanove, sredstva pa pridobivali z raznimi darili, zbiranjem denarja in dobrodelnimi prispevki, le manjši del je prispevala država. Oskrbovanci so morali prispevati po svojih močeh, zlasti z delom.
Po drugi svetovni vojni je skrb za socialnovarstvene zavode v celoti prevzela država, zasebna pobuda in dobrodelnost sta bili prepovedani. Zaradi velikih potreb po bolnišničnih zmogljivostih so se morale mnoge dotedanje socialne ustanove preusmeriti v zdravstvo. Socialne zavode so razporedili v bolj odročne kraje, v nenamenske stavbe (gradovi, opuščene vojašnice, samostani). Zaradi vse večjega števila starih ljudi, upokojencev z lastnimi sredstvi, ki pa ne morejo več živeti sami ali z družino, so se povečale potrebe po njihovem zavodskem varstvu. Leta 1964 je Skupščina Socialistične republike Slovenije izdala priporočila o organiziranju varstva starih. Tako so se v letih 1970–1990, ko je pri pokojninskemu zavodu deloval poseben stanovanjski sklad, v katerem so se zbirala finančna sredstva za gradnjo in prenovo zavodov, pospešeno gradili in prenavljali domovi za stare. Leta 1965 je bilo v Sloveniji le 31 domov za stare (za 3100 ljudi), leta 1997 pa jih je bilo že 47 (za preko 11 000 ljudi). Danes ima dom za starejše že vsako večje mesto.
Delovanje zavodov je najprej urejal poseben zakon o socialnih zavodih, pozneje zakon o socialnem skrbstvu, sedaj pa delovanje vseh socialnovarstvenih zavodov ureja zakon o socialnem varstvu.
Uporabljeni viri
Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/1992 in 3/2007).
Enciklopedija Slovenije, zv. 12, Ljubljana 1998, str. 126–127.
Enciklopedija Slovenije, zv. 12, Ljubljana 1998, str. 126–127.
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Uporaba
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje