Zavodi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje [ZAC]

SI_ZAC-F330

SI_ZAC-F330

Zavodi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje [ZAC]

1925 - 1932

Pomoč in zavarovanje za primer bolezni in poškodbe sta se na Slovenskem razvijala postopoma. Med prvimi so različne oblike kolektivne samopomoči organizirali v bratovščinah in bratovskih skladnicah za nekatere poklice in dejavnosti. Pozneje se je z uvedbo javnega zdravstvenega zavarovanja in bolniških blagajn krog širil na vse več zaposlenih in samozaposlenih. Leta 1887 je avstro-ogrska monarhija sprejela bolniški zakon za tovarniške delavce. Do konca leta 1889 je bilo na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem ustanovljenih okrog 100 bolniških blagajn (okrajne, obratne, zadružne).
Po prvi svetovni vojni je bila leta 1918 za Slovenijo organizirana Zveza bolniških blagajn s sedežem v Ljubljani. V kraljevini SHS je bil 1922. sprejet zakon o zavarovanju delavcev, ki je urejal tudi zdravstveno zavarovanje. Osrednja ustanova za zavarovanje na območju kraljevine je bil Osrednji urad za zavarovanje s sedežem v Zagrebu. Organ za zavarovanje v Dravski banovini je bil Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bilo zdravstveno zavarovanje najprej urejeno z zveznim Zakonom o socialnem zavarovanju iz leta 1946, nato z zveznim Zakonom o socialnem zavarovanju delavcev in uslužbencev in njihovih družin iz leta 1950. Po zakonu iz leta 1950 je vsa zavarovanja urejala in izvajala država prek svojih organov. Leta 1946 je bil ustanovljen Zavarovalni zavod Slovenije, leta 1952 pa so bili ustanovljeni okrajni zavodi za socialno zavarovanje. Po letu 1952 se je enotni sistem pravno in organizacijsko postopoma razdelil na zdravstveno zavarovanje (od leta 1954) ter na pokojninsko in invalidsko zavarovanje (od let 1957 in 1958). Posamezne vrste zavarovanja so na podlagi zakona o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja iz leta 1965 upravljale komunalne, republiške in zvezne skupnosti socialnega zavarovanja, opravljali pa komunalni republiški in zvezni zavodi za socialno zavarovanje. V obdobju 1952–1969 se je zdravstveno zavarovanje organizacijsko in finančno ločilo iz enotnega socialnega zavarovanja. Leta 1970 je republiški Zakon o zdravstvenem zavarovanju in obveznih oblikah zdravstvenega varstva določil vrsto in natančnejšo vsebino pravic. Za obvezno zdravstveno zavarovanje so bile organizirane skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev, kmetov in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost.
Nadaljnji razvoj zdravstvenega zavarovanja je temeljil na novi jugoslovanski in slovenski ustavi iz leta 1974 ter na novih slovenskih zakonih o zdravstvenem varstvu iz leta 1974 in 1980. Samoupravljanje se je v sistemu zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja izvajalo prek občinskih zdravstvenih skupnosti in Zdravstvene skupnosti Slovenije.
Po osamosvojitvi je v Sloveniji z določbami Ustave Republike Slovenije (1991) in novo zakonsko ureditvijo (Zakon o zdravstveni dejavnosti in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju , oba 1992) ponovno vzpostavljen sistem zdravstvenega zavarovanja. V Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so določene dolžnosti države, občin, delodajalcev in posameznikov pri uresničevanju preventivnega zdravstvenega varstva in sistem zdravstvenega zavarovanja. Nosilec zdravstvenega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ima status javnega zavoda. Ta v soglasju z ministrom za zdravje sprejema pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Enciklopedija Slovenije, zv. 12, Ljubljana 1998, str. 128–129.
Enciklopedija Slovenije, zv. 15, Ljubljana 2001, str. 132–134.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992).
Zvonka Zupanič Slavec, 120 let Zdravstvenega zavarovanja pri Slovencih (1889–2009), v: Zdravniški vestnik 2010, št. 79, str. 173–181.

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno