Elementi identifikacije
Signatura PE
SI_ZAC-G200
Signatura PE AP
SI_ZAC-G200
Naslov PE
Kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, veterinarstvo [ZAC]
Čas nastanka PE
1937 - 2008
Področje opisa
Geografski in kulturni kontekst
Področje kmetijstva, gozdarstva, ribištva in veterinarstva zajema izkoriščanje rastlinskih in živalskih virov, in sicer pridelovanje pridelkov, gojenje živali, pridobivanje lesa ter pridobivanje drugih rastlinskih ali živalskih proizvodov na kmetijah ali iz naravnega okolja.
Kmetijstvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem hrane in surovin za industrijsko predelavo. V skupino fondov se glede na sorodnost omenjene funkcije vključuje poleg kmetijstva še gozdarstvo, ribištvo, lov in veterinarstvo, čeprav se arhivski fondi s tega področja uvrščajo tudi med druge skupine fondov (zadruge, društva). V času pred prvo vojno so si za napredek in reguliranje kmetijstva prizadevale deželne vlade, med obema vojnama pa oblastni odbori in banovinska uprava. Področje je bilo regulirano od najvišjih stopenj zakonov in predpisov, ki so jih izdajala vladna telesa za posamezna agrarna področja (uravnavanje vod, zložba kmetijskih zemljišč, uvajanje novih sort in živinskih pasem, zakon o lovu in ribolovu, predpisi za varstvo rastlin, za zatiranje kužnih bolezni in zakoni o obnovi vinogradov, prizadetih od trtne uši ...). Po letu 1918 je Kmetijska družba za Kranjsko (razvila se je iz 1767 ustanovljenega Društva poljedelstva in koristnih umetnosti na Kranjskem) sporazumno z odborom štajerske Kmetijske družbe svoj delokrog razširila na celo Slovenijo v tedanji Jugoslaviji ter se ustanovila kot Kmetijska družba za Slovenijo. Leta 1932 se je preoblikovala v zadrugo. Ožja področja kmetijske dejavnosti so v veliki meri še vedno delovala po smernicah strokovnih društev in podružnic. Med vojnama so tako delovali npr.: Sadjarsko in vrtnarsko društvo v Ljubljani (ustanovljeno leta 1921), Vinarsko društvo za dravsko banovino v Mariboru (od 1927), Slovensko čebelarsko društvo (ustanovljeno 1898), Konjedersko društvo za dravsko banovino v Mariboru, Živinorejske selekcijske zveze (deloma zadruge, deloma društva). Ribiči so bili organizirani v Zvezi ribarskih društev Dravske banovine v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je postalo kmetijstvo izrazito ideološko obravnavano. Agrarna politika je dobila politični in socialni značaj, ko so v kmetijstvu odnosi postali pomembnejši od pridelave. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji (1945) in
Zakon o kmetijskih delavskih zadrugah (1949) sta močno zaznamovala povojno kmetijstvo. Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu (1953) z določenim zemljiškim maksimumom 10 ha obdelovalne zemlje je onemogočil koncentracijo zemljišč v zasebni lasti, kar je povzročilo zmanjšane možnosti za povečevanje storilnosti dela. Predvojni fizični obseg kmetijske proizvodnje je bil dosežen šele leta 1956, kmetijska proizvodnja je rasla v letih 1953–1961 in po letu 1968, ko je bila ustanovljena kmetijska pospeševalna služba in ponovno osnovana Zadružna zveza Slovenije (1972). Izrazit proces deagrarizacije prebivalstva je povzročil, da je že od začetka 80-ih let 20. stoletja bilo več kmetijskih obratov kot aktivnega kmečkega prebivalstva. Na Slovenskem je bil leta 1857 delež kmečkega prebivalstva 83 %, tik pred drugo vojno okrog 60 %, v prvem desetletju 21. stoletja pa se je delež kmečkega prebivalstva gibal le še okrog 5 %. Območje Štajerske glede na podnebne razmere in možnosti razvoja kmetijskih panog kaže svoje značilnosti v sadjarstvu, vinogradništvu, posebnost Savinjske doline pa je hmeljarstvo. Hmeljarstvo se pred prvo svetovno vojno ni veliko pospeševalo in je bilo prepuščeno privatni iniciativi, v 30-ih letih 20. stoletja pa je postal kvalitetni savinjski hmelj pomembna izvozna surovina. Po drugi strani se zaradi ohranjanja cene in kvalitete skozi zgodovino sporadično kaže tudi interes savinjskega hmeljarstva po omejevanju in preprečevanju nadprodukcije.
Na manj poseljenih območjih ima pomembno vlogo tudi gospodarjenje z gozdovi in gozdnimi zemljišči ter upravljanje gozdov. Gozdarstvo je do leta 1852, ko nastopi prvi avstrijski zakon o gozdovih, bilo regulirano glede na upravno razdelitev dežel oziroma tudi potrebe posameznih posestnikov. Gozdarstvo je danes v Sloveniji organizirano v okviru 14 gozdnogospodarskih območij (od leta 1948), ki delujejo kot enote Zavoda za gozdove Slovenije (na področju ZAC: brežiško, celjsko in nazarsko območje) in imajo poleg gospodarskega značaja tudi značaj ustvarjalcev arhivskega gradiva, ki se uvršča pod upravo. Gozdnogospodarska območja so zaokrožene ozemeljske ekosistemske celote, ki se določijo za zagotavljanje trajnosti gozdov in načrtovanje, usmerjanje in spremljanje razvoja gozdov in gozdnega prostora ne glede na lastništvo. S področjem gozdarstva pa se tesno povezuje tudi področje lova.
Leta 1849 cesarski patent uvede zakupni lovski sistem, ki odpravi lovsko pravico na tujih tleh brez odškodnine, razliko med visokim in nizkim lovom, tlako in vse dajatve, zvezane z lovom. Lovske pravice so bile v prvi Jugoslaviji še vedno vezane na staro upravno razdelitev. Ministrstvo za gozdove in rudnike je že od leta 1921 pripravljalo nov lovski zakon, a je ta dobil sankcijo šele leta 1931, ko je bilo lovsko pravo za vso državo izenačeno. Prejšnji lovski zakoni so dovoljevali lastno lovsko pravico posestnikom nepretrganih zemljišč od 115 ha dalje. Po novem zakonu pa so se lovišča oddajala v zakup na javni dražbi. Lovski zakon je podpiral društva, ki naj pospešujejo lov, strokovno izobrazbo in organizacijo lovcev ter sodelujejo in nadzorujejo svoje člane. Lovska društva so na Slovenskem delovala od konca 19. stoletja. Slovensko lovsko društvo, na katerega se še najtesneje navezuje tudi tradicija še danes delujoče Lovske zveze Slovenije, je delovalo od leta 1907. Področje lovstva danes ureja Zakon o divjadi in lovstvu iz leta 2004. Ker je organizacija lovstva na Slovenskem v funkciji civilnodružbenih organizacij oziroma se v prihodnosti predvideva tudi drugačna forma urejanja lovstva na Slovenskem, se utegnejo fondi s področja lovstva ob prevzemu v arhiv uvrstiti tudi v druge skupine fondov (društva, uprava).
Veterinarstvo je veda in stroka, ki se ukvarja s preprečevanjem, ugotavljanjem in zdravljenjem bolezni živali, ter dejavnostmi za zagotavljanje zdravega razmnoževanja živali in zdravstveno neoporečnih živil živalskega izvora.
Kmetijstvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem hrane in surovin za industrijsko predelavo. V skupino fondov se glede na sorodnost omenjene funkcije vključuje poleg kmetijstva še gozdarstvo, ribištvo, lov in veterinarstvo, čeprav se arhivski fondi s tega področja uvrščajo tudi med druge skupine fondov (zadruge, društva). V času pred prvo vojno so si za napredek in reguliranje kmetijstva prizadevale deželne vlade, med obema vojnama pa oblastni odbori in banovinska uprava. Področje je bilo regulirano od najvišjih stopenj zakonov in predpisov, ki so jih izdajala vladna telesa za posamezna agrarna področja (uravnavanje vod, zložba kmetijskih zemljišč, uvajanje novih sort in živinskih pasem, zakon o lovu in ribolovu, predpisi za varstvo rastlin, za zatiranje kužnih bolezni in zakoni o obnovi vinogradov, prizadetih od trtne uši ...). Po letu 1918 je Kmetijska družba za Kranjsko (razvila se je iz 1767 ustanovljenega Društva poljedelstva in koristnih umetnosti na Kranjskem) sporazumno z odborom štajerske Kmetijske družbe svoj delokrog razširila na celo Slovenijo v tedanji Jugoslaviji ter se ustanovila kot Kmetijska družba za Slovenijo. Leta 1932 se je preoblikovala v zadrugo. Ožja področja kmetijske dejavnosti so v veliki meri še vedno delovala po smernicah strokovnih društev in podružnic. Med vojnama so tako delovali npr.: Sadjarsko in vrtnarsko društvo v Ljubljani (ustanovljeno leta 1921), Vinarsko društvo za dravsko banovino v Mariboru (od 1927), Slovensko čebelarsko društvo (ustanovljeno 1898), Konjedersko društvo za dravsko banovino v Mariboru, Živinorejske selekcijske zveze (deloma zadruge, deloma društva). Ribiči so bili organizirani v Zvezi ribarskih društev Dravske banovine v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je postalo kmetijstvo izrazito ideološko obravnavano. Agrarna politika je dobila politični in socialni značaj, ko so v kmetijstvu odnosi postali pomembnejši od pridelave. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji (1945) in
Zakon o kmetijskih delavskih zadrugah (1949) sta močno zaznamovala povojno kmetijstvo. Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu (1953) z določenim zemljiškim maksimumom 10 ha obdelovalne zemlje je onemogočil koncentracijo zemljišč v zasebni lasti, kar je povzročilo zmanjšane možnosti za povečevanje storilnosti dela. Predvojni fizični obseg kmetijske proizvodnje je bil dosežen šele leta 1956, kmetijska proizvodnja je rasla v letih 1953–1961 in po letu 1968, ko je bila ustanovljena kmetijska pospeševalna služba in ponovno osnovana Zadružna zveza Slovenije (1972). Izrazit proces deagrarizacije prebivalstva je povzročil, da je že od začetka 80-ih let 20. stoletja bilo več kmetijskih obratov kot aktivnega kmečkega prebivalstva. Na Slovenskem je bil leta 1857 delež kmečkega prebivalstva 83 %, tik pred drugo vojno okrog 60 %, v prvem desetletju 21. stoletja pa se je delež kmečkega prebivalstva gibal le še okrog 5 %. Območje Štajerske glede na podnebne razmere in možnosti razvoja kmetijskih panog kaže svoje značilnosti v sadjarstvu, vinogradništvu, posebnost Savinjske doline pa je hmeljarstvo. Hmeljarstvo se pred prvo svetovno vojno ni veliko pospeševalo in je bilo prepuščeno privatni iniciativi, v 30-ih letih 20. stoletja pa je postal kvalitetni savinjski hmelj pomembna izvozna surovina. Po drugi strani se zaradi ohranjanja cene in kvalitete skozi zgodovino sporadično kaže tudi interes savinjskega hmeljarstva po omejevanju in preprečevanju nadprodukcije.
Na manj poseljenih območjih ima pomembno vlogo tudi gospodarjenje z gozdovi in gozdnimi zemljišči ter upravljanje gozdov. Gozdarstvo je do leta 1852, ko nastopi prvi avstrijski zakon o gozdovih, bilo regulirano glede na upravno razdelitev dežel oziroma tudi potrebe posameznih posestnikov. Gozdarstvo je danes v Sloveniji organizirano v okviru 14 gozdnogospodarskih območij (od leta 1948), ki delujejo kot enote Zavoda za gozdove Slovenije (na področju ZAC: brežiško, celjsko in nazarsko območje) in imajo poleg gospodarskega značaja tudi značaj ustvarjalcev arhivskega gradiva, ki se uvršča pod upravo. Gozdnogospodarska območja so zaokrožene ozemeljske ekosistemske celote, ki se določijo za zagotavljanje trajnosti gozdov in načrtovanje, usmerjanje in spremljanje razvoja gozdov in gozdnega prostora ne glede na lastništvo. S področjem gozdarstva pa se tesno povezuje tudi področje lova.
Leta 1849 cesarski patent uvede zakupni lovski sistem, ki odpravi lovsko pravico na tujih tleh brez odškodnine, razliko med visokim in nizkim lovom, tlako in vse dajatve, zvezane z lovom. Lovske pravice so bile v prvi Jugoslaviji še vedno vezane na staro upravno razdelitev. Ministrstvo za gozdove in rudnike je že od leta 1921 pripravljalo nov lovski zakon, a je ta dobil sankcijo šele leta 1931, ko je bilo lovsko pravo za vso državo izenačeno. Prejšnji lovski zakoni so dovoljevali lastno lovsko pravico posestnikom nepretrganih zemljišč od 115 ha dalje. Po novem zakonu pa so se lovišča oddajala v zakup na javni dražbi. Lovski zakon je podpiral društva, ki naj pospešujejo lov, strokovno izobrazbo in organizacijo lovcev ter sodelujejo in nadzorujejo svoje člane. Lovska društva so na Slovenskem delovala od konca 19. stoletja. Slovensko lovsko društvo, na katerega se še najtesneje navezuje tudi tradicija še danes delujoče Lovske zveze Slovenije, je delovalo od leta 1907. Področje lovstva danes ureja Zakon o divjadi in lovstvu iz leta 2004. Ker je organizacija lovstva na Slovenskem v funkciji civilnodružbenih organizacij oziroma se v prihodnosti predvideva tudi drugačna forma urejanja lovstva na Slovenskem, se utegnejo fondi s področja lovstva ob prevzemu v arhiv uvrstiti tudi v druge skupine fondov (društva, uprava).
Veterinarstvo je veda in stroka, ki se ukvarja s preprečevanjem, ugotavljanjem in zdravljenjem bolezni živali, ter dejavnostmi za zagotavljanje zdravega razmnoževanja živali in zdravstveno neoporečnih živil živalskega izvora.
Uporabljeni viri
Enciklopedija Slovenije, zv. 3, Ljubljana 1987, str. 337–340; zv. 5, Ljubljana 1991, str. 123–130; zv. 6, Ljubljana 1992, str. 328–330; zv. 14, Ljubljana 2000, str. 216.
www.zgs.gov.si (2. 11. 2010) .
www.lovska-zveza.si (2. 11. 2010).
www.zgs.gov.si (2. 11. 2010) .
www.lovska-zveza.si (2. 11. 2010).
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Uporaba
Konec nedostopnosti
31.12.2008
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje