Pridobivanje energetskih surovin [ZAC]

SI_ZAC-G310

SI_ZAC-G310

Pridobivanje energetskih surovin [ZAC]

1799 - 2009

Med dejavnostmi pridobivanja energetskih surovin je širše celjsko območje z Zasavjem, Posavjem in Šaleško dolino zelo močno zaznamovano predvsem s premogovništvom. To območje bogate geološke terciarne formacije je kot danost manjšega območja privedla – posebej v obdobjih intenzivne industrializacije – do zelo koncentrirane izrabe surovin, ki ni ostala brez posledic v perspektivi družbene, demografske, ekološke, ekonomske in še katere druge zgodovine. Bolj intenzivno izkoriščanje premoga se je, navkljub nekaterim poprejšnjim zapisom, začelo šele v 18. stoletju. Do sredine 19. stoletja se je področje rudarstva urejalo s posameznimi rudarskimi redi. Leta 1854 je bil s cesarskim patentom objavljen Splošni zakon o rudnikih, ki je na Slovenskem veljal vse do leta 1945. Od 19. stoletja je na širšem celjskem območju s širjenjem rudarstva v vse več obratov to postopoma pripeljalo tudi do posameznih prevzemov upravne pristojnosti. Od leta 1850 je v Celju deloval komisariat rudarskega glavarstva, ki je leta 1858 postal rudarsko glavarstvo. V letih 1862–1867 je obstajal rudarski urad tudi v Trbovljah. Leta 1872 je bila ustanovljena Trboveljska premogokopna družba (TPD) kot delniška družba, na temelju koncesijske pogodbe. TPD je predstavljala enega izmed največjih kapitalističnih monopolov, ki so kadarkoli delovali v Sloveniji, do druge vojne pa je združevala tudi veliko večino rudnikov na Slovenskem. Z manjšimi vzponi in padci je TPD delovala vse do konca druge svetovne vojne, ko so po osvoboditvi zasavski premogovniki prešli pod upravljanje države in postali del višjih narodno-gospodarskih interesov. Z nacionalizacijo v letih 1946–1948 so rudarska podjetja prešla v ljudsko premoženje. Leta 1966 je bil sprejet temeljni rudarski zakon, leta 1969 pa splošni zakon o rudarstvu, ki ga je nadomestil zakon iz leta 1975. Rudnine so bile zakonsko opredeljene kot naravno bogastvo, ki se ne obnavlja, predstavlja pa dobrino splošnega pomena, ki je prav zato pod posebnim državnim varstvom. Medtem so se postopoma že zaprli manjši rudniški obrati (Pečovnik, Liboje, Zabukovica). V obdobju po letu 1968 so se rudniki začeli združevati, kasneje pa so se tesno povezali v enotne organizacije tudi z drugimi sorodnimi dejavnostmi: termoelektrarnami, gradbeno dejavnostjo, izobraževalnimi institucijami (npr. Sestavljena organizacija združenega dela (SOZD) Revirski energetski kombinat Edvarda Kardelja, 1979). Do leta 1984 so se Zasavskim premogovnikom priključili tudi rudniki Senovo in Kanižarica ter rudnik Laško. Leta 1985 SOZD spremeni ime v Rudarsko elektroenergetski kombinat Edvarda Kardelja. Leta 1990 SOZD preneha delovati, leta 1995 pa prenehajo delovati tudi Rudniki rjavega premoga Slovenije, iz katerih nastanejo štiri nova podjetja: Rudnik Trbovlje-Hrastnik in tri družbe v zapiranju – Rudnik Kanižarica, Senovo in Zagorje. Zaradi vse bolj intenzivnega uvajanja novih drugih energentov, zlasti plina, so se namreč potrebe po premogovnikih v Sloveniji zmanjšale in začelo se je postopno zapiranje obratov. V devetdesetih letih 20. stoletja nista nehala delovati le Premogovnik Velenje in Rudnik Trbovlje-Hrastnik. Slednji je v postopku zapiranja.

Enciklopedija Slovenije, zv. 10, Ljubljana 1996, str. 305–322.
www.rth.si (2. 11. 2010).

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.2009

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno