Elementi identifikacije
Signatura PE
SI_ZAC-G430
Signatura PE AP
SI_ZAC-G430
Naslov PE
Obdelava in predelava lesa, proizvodnja papirja in papirnih izdelkov [ZAC]
Čas nastanka PE
1922 - 2010
Področje opisa
Geografski in kulturni kontekst
Med skupino fondov prevladujejo predvsem fondi ustvarjalcev s področja lesne industrije. Lesna industrija obsega žagarstvo, proizvodnjo furnirja in plošč ter končnih lesnih izdelkov. Slovenija, katere značilnost je velika pogozdenost (prek 50 %), je z lesno industrijo gradila potenciale predvsem na smrekovini, jelovini in bukovini. V tržni proizvodnji je danes namenjeno približno 60 % lesa za žagarsko proizvodnjo, 34 % za celulozo, plošče in druge tehnične namene ter 6 % za drva.
Tradicija lesnopredelovalne proizvodnje temelji na obratih, ki so se razvili iz žag ali obrtniških delavnic. Sprva so prevladovale žage na vodni pogon, kasneje začetki industrijske predelave lesa sovpadajo z uvedbo prvih industrijskih žag na parni pogon. Hitro modernizacijo žagarstva pa kasneje uvede predvsem električni pogon. Med vojnama je bila industrija lesa na Slovenskem ozemlju ena redkih, ki je bila v domačih rokah, njen razvoj pa je omogočilo predvsem novo jugoslovansko tržišče. Sistem organiziranja gospodarskih subjektov s področja obdelave in predelave lesa in proizvodnje papirja ter papirnih izdelkov v glavnih smernicah sledi nivoju organiziranosti, ki je opisan na nivoju nadrejene skupine fondov predelovalne dejavnosti (danes na tem področju spet prevladujejo predvsem delniške družbe).
Po drugi vojni je bilo več kot 80 % zasebnih lesarskih obratov nacionaliziranih, v zasebni lasti so ostale le male vodne žage. Različna pristojnost glede na ministrstva in pogoste reorganizacije so oteževale organizacijo gozdne in lesne proizvodnje ter smotrno rabo surovin. Leta 1947 so se ustanovile državne gozdne uprave in lesni obrati niso zmogli prevzeti obveznosti sodobnih gospodarskih organizacij, zato so se po območjih ustanavljala gozdna (in lesnoindustrijska) gospodarstva z več nalogami (gojenje in izraba gozda, predelava lesa in prodaja izdelkov lesne industrije). V ta podjetja so se vključili območni lesnoindustrijski obrati in obstoječe gozdne uprave. To naj bi rešilo antagonizem med gozdarstvom in lesno industrijo, a je že zelo kmalu država razdružila glavne dejavnosti in odpravila enotnost podjetij. Za ožjo gozdarsko dejavnost so se ustanovila gozdnogospodarska podjetja, ki so se uskladila z mrežo gozdnogospodarskih območij, po Sloveniji pa so se ustanovila lesnoindustrijska podjetja (LIP) s prevladujočo primarno predelavo. Po letu 1953 se, ko je bila gozdnim gospodarstvom vrnjena pravica do izrabe gozdov, zmanjša povezanost gozdnih gospodarstev in lesnoindustrijskih podjetij. Naraščati je začelo število družbenih gozdarskih in lesnih podjetij. Zaradi težnje po združevanju v lesnoindustrijska podjetja kombinatskega tipa so nastajala podjetja z več območnimi podjetji in večjim številom industrijskih obratov. Postopoma se je po Sloveniji oblikovalo okrog 60 podjetij, nosilci tega združevanja so bila predvsem po letu 1949 nastala lesnoindustrijska podjetja. Združevanje je potekalo tudi na osnovi trgovine (Slovenijales, Lesnina). Po letu 1990 so v lesni industriji nastale delniške družbe in holdingi.
Proizvodnja papirja in papirnih izdelkov je od druge polovice 16. stoletja temeljila na papirnih mlinih. Ročno izdelavo je od 19. stoletja dalje zamenjala mehanizirana proizvodnja, ki je z izumi strojne in kemijske tehnologije papirne mline poslala na smetišče zgodovine, nekatere pa preoblikovala v moderne papirnice. Papirno industrijo po malem vseskozi spremlja tudi usoda lesne industrije, ki je do 80. let 20. stoletja let dobro poslovala, nato pa so se v proizvodnji žaganega lesa in plošč ter končnih izdelkov pojavila prva negativna gospodarska gibanja, ki so veliko podjetij privedla do stečajnih postopkov.
Tradicija lesnopredelovalne proizvodnje temelji na obratih, ki so se razvili iz žag ali obrtniških delavnic. Sprva so prevladovale žage na vodni pogon, kasneje začetki industrijske predelave lesa sovpadajo z uvedbo prvih industrijskih žag na parni pogon. Hitro modernizacijo žagarstva pa kasneje uvede predvsem električni pogon. Med vojnama je bila industrija lesa na Slovenskem ozemlju ena redkih, ki je bila v domačih rokah, njen razvoj pa je omogočilo predvsem novo jugoslovansko tržišče. Sistem organiziranja gospodarskih subjektov s področja obdelave in predelave lesa in proizvodnje papirja ter papirnih izdelkov v glavnih smernicah sledi nivoju organiziranosti, ki je opisan na nivoju nadrejene skupine fondov predelovalne dejavnosti (danes na tem področju spet prevladujejo predvsem delniške družbe).
Po drugi vojni je bilo več kot 80 % zasebnih lesarskih obratov nacionaliziranih, v zasebni lasti so ostale le male vodne žage. Različna pristojnost glede na ministrstva in pogoste reorganizacije so oteževale organizacijo gozdne in lesne proizvodnje ter smotrno rabo surovin. Leta 1947 so se ustanovile državne gozdne uprave in lesni obrati niso zmogli prevzeti obveznosti sodobnih gospodarskih organizacij, zato so se po območjih ustanavljala gozdna (in lesnoindustrijska) gospodarstva z več nalogami (gojenje in izraba gozda, predelava lesa in prodaja izdelkov lesne industrije). V ta podjetja so se vključili območni lesnoindustrijski obrati in obstoječe gozdne uprave. To naj bi rešilo antagonizem med gozdarstvom in lesno industrijo, a je že zelo kmalu država razdružila glavne dejavnosti in odpravila enotnost podjetij. Za ožjo gozdarsko dejavnost so se ustanovila gozdnogospodarska podjetja, ki so se uskladila z mrežo gozdnogospodarskih območij, po Sloveniji pa so se ustanovila lesnoindustrijska podjetja (LIP) s prevladujočo primarno predelavo. Po letu 1953 se, ko je bila gozdnim gospodarstvom vrnjena pravica do izrabe gozdov, zmanjša povezanost gozdnih gospodarstev in lesnoindustrijskih podjetij. Naraščati je začelo število družbenih gozdarskih in lesnih podjetij. Zaradi težnje po združevanju v lesnoindustrijska podjetja kombinatskega tipa so nastajala podjetja z več območnimi podjetji in večjim številom industrijskih obratov. Postopoma se je po Sloveniji oblikovalo okrog 60 podjetij, nosilci tega združevanja so bila predvsem po letu 1949 nastala lesnoindustrijska podjetja. Združevanje je potekalo tudi na osnovi trgovine (Slovenijales, Lesnina). Po letu 1990 so v lesni industriji nastale delniške družbe in holdingi.
Proizvodnja papirja in papirnih izdelkov je od druge polovice 16. stoletja temeljila na papirnih mlinih. Ročno izdelavo je od 19. stoletja dalje zamenjala mehanizirana proizvodnja, ki je z izumi strojne in kemijske tehnologije papirne mline poslala na smetišče zgodovine, nekatere pa preoblikovala v moderne papirnice. Papirno industrijo po malem vseskozi spremlja tudi usoda lesne industrije, ki je do 80. let 20. stoletja let dobro poslovala, nato pa so se v proizvodnji žaganega lesa in plošč ter končnih izdelkov pojavila prva negativna gospodarska gibanja, ki so veliko podjetij privedla do stečajnih postopkov.
Uporabljeni viri
Enciklopedija Slovenije, zv. 6, Ljubljana 1992, str. 136–138, 142–146; zv. 8, Ljubljana 1995, str. 237– 239.
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Uporaba
Konec nedostopnosti
31.12.2010
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje