Elementi identifikacije
Nivo popisa
Fond/zbirka
Signatura PE
SI_ZAC/0518
Signatura PE AP
SI_ZAC/0518
Naslov PE
Krajevno sodišče gospoščine Lemberg
Čas nastanka PE
1830 - 1850
Obseg (tekoči metri)
0,20
Elementi izvora
Ime ustvarjalca AG
Ortsgericht der Herrschaft Lemberg / Krajevno sodišče gospoščine Lemberg
Historiat
Krajevno sodišče gospoščine Lemberg se je večinoma ukvarjalo s civilnopravnimi zadevami s področja dednega (vodilo je zapuščinske obravnave, urejalo skrbništvo mladoletnih otrok), obligacijskega (pravde, poravnave) in stvarnega prava (cenitve, delitve premoženja, (osebni) konkurzi). Ukinjeno je bilo s cesarskim patentom 4. 3. 1849 oziroma s cesarsko odločbo z dne 14. 6. 1849.
Lemberg pri Novi Cerkvi (pogosto naveden tudi kot Lemberg pri Dobrni) je prvič posredno izpričan v listini iz leta 1213, s katero je avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. v Mariboru potrdil volila za kartuzijanski samostan v Žičah. V listini nastopata kot priči Uschalk z Ranšperka in njegov brat Eberhard Lemberški – Vlscalcus de Rauenberch et frater eius Eberhardus de Leuburch, kar obenem priča o trdni povezanosti lemberške in ranšperske gospoščine. Skromne razvaline gradu Ranšperk so vidne še danes, nahajajo se na strmem skalnatem hribu v naselju Rupe med Šmartnim v Rožni dolini in Dobrno, jugozahodno odgradu Lemberg. Med letoma 1248 in 1271 je na gradu živel krški ministerial Nikolaj Lemberški (Nikolaj de Lewenberch), eden izmed vitezov iz kroga znamenitega minnesängerja Ulrika Liechtensteinskega. Leta 1271 je Lemberg držal v lasti Hartnid iz Guštanja, deželni sodnik v Savinjski dolini, ki se mu je leta 1279 odpovedal v korist Friderika Ptujskega in njegovih sinov. Pritisk Ptujskih se je večal, tako da so se Lemberški preselili na Štrasberk. Ptujski so tako dobili formalno in dejansko v posest Lemberg, tja pa so naselili svoje gradiščane, med katerimi je bil med prvimi Ditmar z Lemberga (1307). Leta 1380 je omenjen Nikolaj Schmalzhofen. V 90. letih 14. stoletja so Ptujski združili gospodarsko upravo Lemberga in bližnjega Ranšperka. V letih 1403/1404 in 1427 se je kot lemberški gradiščan omenjal Jurij Mindorfer (1432, Ojstrica). Leta 1387 je krški škof podelil pet krških gradov (tudi Lemberg) grofom Celjskim, vendar do realnega prevzema ni prišlo. Ko so Ptujski izumrli, so jim kot krški fevdniki leta 1438 sledili grofje Schaunberški, pristaši deželnega kneza in zato sovražniki Celjanov. V kroniki grofov Celjskih je zapisano, da je dal leta 1452 grof Friderik Celjski razdejati gradova Lemberg in Ranšperk, ker sta bila po njegovem Celju preblizu, v resnici pa zato, ker je bil tedanji lemberški posestnik grof Ulrik s Schaunberga svetovalec cesarja Friderika III. Ulrik in Albreht Schaunberška sta grad obnovila in ga posedovala do leta 1463, ko sta ga zastavila Štefanu in Andreju Hohenwarterju, leta 1487 pa so ga Hohenwarterji dobili kot krški fevd. Hči Andreja Hohenwarterja Neža je gospoščino prinesla za doto Krištofu Welzerju pl. Ebersteinu, njegov naslednik Viktor Welzer pa je grad leta 1584 na novo pozidal. Družina ga je posedovala še leta 1604, njegovi nadaljnji lastniki pa so bili leta 1610 gospa pl. Polheim, Schrottenbachi (Ojstrica) do leta 1766, grofje Gross do leta 1811, potlej Ignacij baron pl. Reinisch, leta 1855 družina Langer, leta 1904 Hubert in Ana Galle.Galleti so posedovali grad tudi med obema vojnama, nakar je prišel v last splošnega družbenega premoženja. V postopku denacionalizacije so Galleti dobili vrnjeno posest z gradom. Po zadnjih podatkih naj bi dotedanji lastniki gradu, družina Galle, grad prodala.
Viri in literatura:
http://www.gradovi.net/ (20. 11. 2009)
Lemberg pri Novi Cerkvi (pogosto naveden tudi kot Lemberg pri Dobrni) je prvič posredno izpričan v listini iz leta 1213, s katero je avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. v Mariboru potrdil volila za kartuzijanski samostan v Žičah. V listini nastopata kot priči Uschalk z Ranšperka in njegov brat Eberhard Lemberški – Vlscalcus de Rauenberch et frater eius Eberhardus de Leuburch, kar obenem priča o trdni povezanosti lemberške in ranšperske gospoščine. Skromne razvaline gradu Ranšperk so vidne še danes, nahajajo se na strmem skalnatem hribu v naselju Rupe med Šmartnim v Rožni dolini in Dobrno, jugozahodno odgradu Lemberg. Med letoma 1248 in 1271 je na gradu živel krški ministerial Nikolaj Lemberški (Nikolaj de Lewenberch), eden izmed vitezov iz kroga znamenitega minnesängerja Ulrika Liechtensteinskega. Leta 1271 je Lemberg držal v lasti Hartnid iz Guštanja, deželni sodnik v Savinjski dolini, ki se mu je leta 1279 odpovedal v korist Friderika Ptujskega in njegovih sinov. Pritisk Ptujskih se je večal, tako da so se Lemberški preselili na Štrasberk. Ptujski so tako dobili formalno in dejansko v posest Lemberg, tja pa so naselili svoje gradiščane, med katerimi je bil med prvimi Ditmar z Lemberga (1307). Leta 1380 je omenjen Nikolaj Schmalzhofen. V 90. letih 14. stoletja so Ptujski združili gospodarsko upravo Lemberga in bližnjega Ranšperka. V letih 1403/1404 in 1427 se je kot lemberški gradiščan omenjal Jurij Mindorfer (1432, Ojstrica). Leta 1387 je krški škof podelil pet krških gradov (tudi Lemberg) grofom Celjskim, vendar do realnega prevzema ni prišlo. Ko so Ptujski izumrli, so jim kot krški fevdniki leta 1438 sledili grofje Schaunberški, pristaši deželnega kneza in zato sovražniki Celjanov. V kroniki grofov Celjskih je zapisano, da je dal leta 1452 grof Friderik Celjski razdejati gradova Lemberg in Ranšperk, ker sta bila po njegovem Celju preblizu, v resnici pa zato, ker je bil tedanji lemberški posestnik grof Ulrik s Schaunberga svetovalec cesarja Friderika III. Ulrik in Albreht Schaunberška sta grad obnovila in ga posedovala do leta 1463, ko sta ga zastavila Štefanu in Andreju Hohenwarterju, leta 1487 pa so ga Hohenwarterji dobili kot krški fevd. Hči Andreja Hohenwarterja Neža je gospoščino prinesla za doto Krištofu Welzerju pl. Ebersteinu, njegov naslednik Viktor Welzer pa je grad leta 1584 na novo pozidal. Družina ga je posedovala še leta 1604, njegovi nadaljnji lastniki pa so bili leta 1610 gospa pl. Polheim, Schrottenbachi (Ojstrica) do leta 1766, grofje Gross do leta 1811, potlej Ignacij baron pl. Reinisch, leta 1855 družina Langer, leta 1904 Hubert in Ana Galle.Galleti so posedovali grad tudi med obema vojnama, nakar je prišel v last splošnega družbenega premoženja. V postopku denacionalizacije so Galleti dobili vrnjeno posest z gradom. Po zadnjih podatkih naj bi dotedanji lastniki gradu, družina Galle, grad prodala.
Viri in literatura:
http://www.gradovi.net/ (20. 11. 2009)
Historiat PE
Zgodovinski arhiv Celje je arhivsko gradivo Krajevnega sodišča gospoščine Lemberg dobil skupaj z gradivom Okrožnega sodišča Celje kot naslednika Deželnega sodišča Celje, ki je bilo ustanovljeno na osnovi cesarskega ukaza iz leta 1852 (objava 19. 1. 1853) za ozemlje celotnega mariborskega (upravnega) okrožja.
Elementi vsebine in ureditve
Vsebina PE
Civilnopravdni spisi, 1830–1850; zapuščinski spisi, 1841–1850; zemljiškoknjižni spisi, 1833–1849.
Sistem ureditve PE
registraturni načrt
Elementi dostopnosti in uporabe
Jezik
nemški
Pisava
nemška kurenta/gotica (rokopis)
Stanje ohranjenosti
manjše poškodbe
Pripomočki za uporabo
Arhivski popis (A. Žižek, 2009)
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Deskriptorji
Povezave na podrobnosti in povezane popisne enote odprejo zunanjo spletno stran VAČ.
Uporaba
Konec nedostopnosti
31.12.1850
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje