Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad

Fond/zbirka

SI_ZAC/0530

SI_ZAC/0530

Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad

1814 - 1850

spisovno gradivo

3,00

Ortsgericht der Herrschaft Osterwitz und Burgstall / Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad

Krajevno sodišče gospoščine Ojstrica in Podgrad se je večinoma ukvarjalo s civilnopravnimi zadevami s področja dednega (vodilo je zapuščinske obravnave, urejalo skrbništvo mladoletnih otrok), obligacijskega (pravde, poravnave) in stvarnega prava (cenitve, delitve premoženja, (osebni) konkurzi). Ukinjeno je bilo s cesarskim patentom 4. 3. 1849 oziroma s cesarsko odločbo z dne 14. 6. 1849.
Ojstrica: Na griču, imenovanem Stari grad pri Lokah pri Taboru, ležijo razvaline gradu Ojstrica (Osterwitz). Utrdba je bila v lasti svobodnih gospodov Žovneških. V njej so menda kasneje bili urejeni tudi celjski zapori, v katerih je bil zaprt tudi Friderik II. Celjski. Na gradu naj bi menda leta 1428 umorili njegovo drugo ženo Veroniko Deseniško. Grad je v virih prvič omenjen leta 1280 kot castrum Ostirwitz, leta 1308 kot haus Osterwitz, leta 1362 kot schloss Osterwitz, nato pa še leta 1372 (geschloss Ostrawicz), leta 1423 (vest Osterwitz), leta 1459 (gesloss Osterwitz) in 1484. gesloss Osterbicz. Grad so upravljali žovneško-celjski kastelani, ki so se v 14. stoletju imenovali po gradu (leta 1320 vitez Uschalk, leta 1330 Mertl, leta 1352 pa Eberhard). Celjska gradiščana sta bila tudi Pavel Luegel iz Žalca (omenjen leta 1417) in Jurij Minndorfer (1432). Po letu 1456 so na njem gospodovali deželoknežji oskrbniki, med njimi najprej Hans Eckelheimer, nato celjski vicedom Jurij Apprecher (omenjen leta 1459), Hans Apprecher (1478), Krištof Obračan (1484), Tomaž Gradenecker (1494), med letoma 1501 in 1530 Leonhard Raumschüssl in njegovi sinovi ter od leta 1535 Jošt Limbarski. Leta 1542 je omenjen Friderik von Rechberg, leta 1546 Hans Wagen, leta 1556 pa ga je dobil v stavno last Maksimilijan Schrottenbach, ki je grad opustil in ob vznožju hriba pozidal graščino. Lastniki le-te so bili: Schrottenbachi (od 1767), grof Janez Gaisruck, rodbina Robida (1791–1837), Julijana Vogl in Regina Kircher, baroni Wittenbachi (1846–1908) in nazadnje rodbina Piussi. Stari grad je skoraj popolnoma razpadel že v začetku 17. stoletja. Zasledimo še omembe: Celjska kronika poroča v 38. poglavju, da je dala vdova Ulrika Celjskega Katarina dobro zavarovati gradove Žovnek, Ojstrico in druge. Leta 1635 so uporni kmetje med drugim napadli tudi grad Ojstrico.
Podgrad: Današnja graščina je naslednica dvora, ki se omenja v 14. in 15. stoletju, vendar pa je Oton Kunšperški s Stopnika že leta 1257 podelil gornjegrajskemu samostanu dve posestvi pri vasi villa Purch. Beseda villa pomeni vas ali dvor, beseda Purch pa grad. Leta 1341 se omenja hof zu Purch pei Vrench (pri Vranskem). Gornjegrajski samostan, ki je imel tu svoja posestva, podrejena uradu v Vologu, ga je tedaj podelil Rudolfu Vajstu, leta 1376 pa ga je dobil v zajem njegov sin Rudlein. Takrat se dvor prvič omenja kot Podgrad. Beseda pomeni isto kot nemški Burgstall in izpričuje staro utrdbeno kontinuiteto lokacije. Gre za dvor, ki se nato leta 1426 v gornjegrajskem urbarju omenja kot Curia zu Podgor, leta 1431 pa kot hoff Podgradt in Vranczker pharr. Leta 1436 in leta 1456 se omenjajo posestva, ki jih je imel Gašper Vajst v bližini Vranskega v zajmu od celjskih grofov in pozneje od deželnega kneza, vendar med njimi ni Podgrada, pač pa je Eberhard Pauer z Iga leta 1432 zamenjal svoj gornjegrajski fevdni dvor Podgrad za neke druge posesti, nakar ga je dobil v zajem Mihael Weltz. Leta 1483 je posedoval dvor Andrej Freisteiner s svojo ženo Magdaleno. Leta 1536 je ljubljanski škof Krištof Ravbar, gospodar Gornjega Gradu, zamenjal dvor pri Vranskem, ki leži pod taborno kapelo sv. Hieronima (den Hof zu Fraintzkh vnndter sanndt Iheronimus thaber Cappeln, gelegen), ki je bil pred časom v posesti nekega Goloba, s svojim svakom Friderikom Rebrškim (von Rechberg), ki je bil takrat gornjegrajski oskrbnik, za dve kmetiji. Leta 1652 je grof J. F. Schrottenbach prodal plemiško prebivališče (Edl Sitz Purgstall) Joh. Karlu Sandbauerju, pozneje poplemenitenemu v. Samburg. Njegovi nadaljnji lastniki so bili: leta 1681 njegova hčerka Suzana Apfaltrer, leta 1726 njena hči Marija A. Strassberška, leta 1737 njen nečak J. L. pl. Hohenwart, leta 1781 Maksimilijana pl. Renzenberg, rojena pl. Brandenau, leta 1792 Peter F. Hillebrand in za njim njegova vdova Jožefa, vnovič poročena Perše, leta 1801 Cecilija Talničer, leta 1807 Marija, ovdovela Skubic in znova poročena Pečak, za njo Jožef in nato njegov brat Franc Skubic, leta 1827 Matija Perko, nato njegov sin Anton Vincenc Perko, ki je posestvo leta 1846 prodal baronu Nepomuku Gustavu Wittenbachu. Wittenbachovi nasledniki so tu gospodarili do leta 1916, nato pa Peter Majdič, ki je posedoval graščino do druge svetovne vojne.
Viri in literatura:
http://www.gradovi.net/ (12. 11. 2009)
Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Zgodovinski arhiv Celje je arhivsko gradivo Krajevnega sodišča gospoščine Ojstrica in Podgrad dobil skupaj z gradivom Okrožnega sodišča Celje kot naslednika Deželnega sodišča Celje, ki je bilo ustanovljeno na osnovi cesarskega ukaza iz leta 1852 (objava 19. 1. 1853) za ozemlje celotnega mariborskega (upravnega) okrožja.

Indeks, 1830–1847; civilnopravdni spisi, 1830–1849; kazenski spisi, 1826–1849 (tatvine, umor, uboj, posilstva); skrbniškovarstveni spisi, 1840; zapuščinski spisi, 1821–1850; zemljiškoknjižni spisi, 1821–1847; rekognicije, 1814–1850; konkurzi, 1847; poravnave, 1830–1849; listine v zvezi s spremembo posesti, 1821– 1825; pogodbe, 1821–1825.

registraturni načrt

nemški

nemška kurenta/gotica (rokopis)

manjše poškodbe

Arhivski popis (A. Žižek)

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1850

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno