Elementi identifikacije
Nivo popisa
Fond/zbirka
Signatura PE
SI_ZAC/0542
Signatura PE AP
SI_ZAC/0542
Naslov PE
Krajevno sodišče gospoščine Ranšperk
Čas nastanka PE
1839 - 1850
Zvrsti arhivskega gradiva
spisovno gradivo
Obseg (tekoči metri)
0,10
Elementi izvora
Ime ustvarjalca AG
Ortsgericht der Herrschaft Rabensberg / Krajevno sodišče gospoščine Ranšperk
Historiat
Krajevno sodišče gospoščine Ranšperk se je večinoma ukvarjalo s civilnopravnimi zadevami s področja dednega (vodilo je zapuščinske obravnave, urejalo skrbništvo mladoletnih otrok), obligacijskega (pravde, poravnave) in stvarnega prava (cenitve, delitve premoženja, (osebni) konkurzi). Ukinjeno je bilo s cesarskim patentom 4. 3. 1849 oziroma s cesarsko odločbo z dne 14. 6. 1849.
Grad je bil v posesti krške škofije, na njem pa so kot krški ministeriali gospodovali ranšperški vitezi. Grad se prvič izrecno omenja šele leta 1355, a to že kot Rabensperch das alt haws, naslednje leto kot haws Rabensperch in dem Sevntal in leta 1338 die vest Rabensperch. Nedvomno pa je grad stal že vsaj v 12. stoletju. Leta 1279 grad Ranšperk skupaj z Lembergom, kateremu se je odpovedal Hartnid z Guštanja, formalno prejme v fevd Friderik Ptujski. Ptujski so do izumrtja leta 1438 oba gradova obdržali v fevdu in sta skupaj z Dobrno zaokrožala ptujsko posest severno od Celja. Konec 13. stoletja se Ranšperški spet vrnejo na grad kot sekundarni ptujski vazali in to ostanejo vse do izumrtja leta 1388, ko se po Ranšperku ne imenuje nihče več (po I. Stoparju rod Ranšperških izumre okoli leta 1360). I. Stopar navaja še podatek, da naj bi ranšperško posest Frideriku Ptujskemu prodal Heinczel Vrezzner leta 1335. Po smrti Friderika Ptujskega, ki je bil zadnji moški potomec Ptujskih, je ranšperško posest podedovala njegova hčerka Ana, ki je poročila Ivana Schaunberškega. Shaunberški so takrat še bili lastniki Lemberga pri Novi Cerkvi. Kot oskrbnik gradu je leta 1443 naveden Gašper Fayst. Shaunberški so bili pristaši deželnega kneza in nasprotniki Celjanov. Tako so Celjani leta 1452 zaradi schaunberške zvestobe Habsburžanom Ranšperk skupaj z Lembergom pri Novi Cerkvi požgali (porušili). Od konca 60. let 15. stoletja se grad že omenja kot gradišče (purkhstal – opuščeni grad). V nasprotju z Lembergom pri Novi Cerkvi ta ni bil več obnovljen. Pod starim so Hohenwarti po letu 1480 postavili nov grad. V njihovi lasti je bil do 1580. Za njimi so bili lastniki Führenbergi, leta 1800 Dienerspergi. Za zadnjim Dienerspergom (Francem) je posestvo podedovala sestra Terezija Resingen, graščakinja na Taboru pri Vojniku, kjer je bil poslej sedež združene gospoščine. Ranšperk je po letu 1815 propadel.
Viri in literatura:
Krajevni leksikon Slovenije, III (Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo), Ljubljana 1976.
http://www.gradovi.net/ (12. 11. 2009)
Grad je bil v posesti krške škofije, na njem pa so kot krški ministeriali gospodovali ranšperški vitezi. Grad se prvič izrecno omenja šele leta 1355, a to že kot Rabensperch das alt haws, naslednje leto kot haws Rabensperch in dem Sevntal in leta 1338 die vest Rabensperch. Nedvomno pa je grad stal že vsaj v 12. stoletju. Leta 1279 grad Ranšperk skupaj z Lembergom, kateremu se je odpovedal Hartnid z Guštanja, formalno prejme v fevd Friderik Ptujski. Ptujski so do izumrtja leta 1438 oba gradova obdržali v fevdu in sta skupaj z Dobrno zaokrožala ptujsko posest severno od Celja. Konec 13. stoletja se Ranšperški spet vrnejo na grad kot sekundarni ptujski vazali in to ostanejo vse do izumrtja leta 1388, ko se po Ranšperku ne imenuje nihče več (po I. Stoparju rod Ranšperških izumre okoli leta 1360). I. Stopar navaja še podatek, da naj bi ranšperško posest Frideriku Ptujskemu prodal Heinczel Vrezzner leta 1335. Po smrti Friderika Ptujskega, ki je bil zadnji moški potomec Ptujskih, je ranšperško posest podedovala njegova hčerka Ana, ki je poročila Ivana Schaunberškega. Shaunberški so takrat še bili lastniki Lemberga pri Novi Cerkvi. Kot oskrbnik gradu je leta 1443 naveden Gašper Fayst. Shaunberški so bili pristaši deželnega kneza in nasprotniki Celjanov. Tako so Celjani leta 1452 zaradi schaunberške zvestobe Habsburžanom Ranšperk skupaj z Lembergom pri Novi Cerkvi požgali (porušili). Od konca 60. let 15. stoletja se grad že omenja kot gradišče (purkhstal – opuščeni grad). V nasprotju z Lembergom pri Novi Cerkvi ta ni bil več obnovljen. Pod starim so Hohenwarti po letu 1480 postavili nov grad. V njihovi lasti je bil do 1580. Za njimi so bili lastniki Führenbergi, leta 1800 Dienerspergi. Za zadnjim Dienerspergom (Francem) je posestvo podedovala sestra Terezija Resingen, graščakinja na Taboru pri Vojniku, kjer je bil poslej sedež združene gospoščine. Ranšperk je po letu 1815 propadel.
Viri in literatura:
Krajevni leksikon Slovenije, III (Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo), Ljubljana 1976.
http://www.gradovi.net/ (12. 11. 2009)
Historiat PE
Zgodovinski arhiv Celje je arhivsko gradivo Krajevnega sodišča gospoščine Ranšperk dobil skupaj z gradivom Okrožnega sodišča Celje kot naslednika Deželnega sodišča Celje, ki je bilo ustanovljeno na osnovi cesarskega ukaza iz leta 1852 (objava 19. 1. 1853) za ozemlje celotnega mariborskega (upravnega) okrožja.
Elementi vsebine in ureditve
Vsebina PE
Zapuščine, 1839–1850; pravde, 1840–1850.
Elementi dostopnosti in uporabe
Jezik
- slovenski
- nemški
Pisava
nemška kurenta/gotica (rokopis)
Stanje ohranjenosti
manjše poškodbe
Pripomočki za uporabo
arhivski popis (A. Žižek, 2010)
Področje kontrole zapisa
Jezik zapisa
slovenski
Pisava zapisa
latinica
Pravila in dogovori
ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)
Deskriptorji
Povezave na podrobnosti in povezane popisne enote odprejo zunanjo spletno stran VAČ.
Uporaba
Konec nedostopnosti
31.12.1850
Potrebno dovoljenje
dovoljenje ni potrebno
Možnost uporabe
na razpolago
Dostopnost
javno dostopno
Tektonika arhiva
- Zgodovinski arhiv Celje