Gospoščina Rajhenburg

Fond/zbirka

SI_ZAC/1306

SI_ZAC/1306

Gospoščina Rajhenburg

1709 - 1753

rokopisno gradivo

0,20

Herrschaft Reichenburg / Gospoščina Rajhenburg

Rajhenburg je bil v starejši literaturi navajan kot najstarejši listinsko izpričani grad na Štajerskem. Listina, v kateri se grad kot Reichenburch omenja že 29. 9. 895, ko je kralj Arnulf podelil svojemu fevdniku Valtunu v popolno last tri kraljeve kmetije tik Save pri Rajhenburgu, je bila ponarejena kasneje. Salzburška nadškofija je bivše ozemlje grofice Heme Breško-Seliške dobila šele v 11. stoletju. Tisti, ki temu mnenju nasprotujejo, trdijo, da je šlo zgolj za prepis starejše pristne listine, ki pa naj bi bila tudi ohranjena. Raziskave so še v teku. Za časa ogrskih vpadov v dolino Save je bil grad uničen, zato je dal salzburški nadškof Konrad I. v prvi tretjini 12. stoletja nekaj gradov, med njimi tudi Rajhenburg, na novo pozidati (Richenburch a novo edificavit). Po konsolidaciji po letu 1131 je dal morebitno skromno utrdbo dograditi v kastelni grad ter na njem naselil ministeriale. Leta 1141 tako nastopa tudi prvi znani rajhenburški vitez Otto de Richenbvrc, grad pa se pozneje ševečkrat omenja kot utrdba, tako npr. leta 1309 kot castellum Reichenburch in leta 1439 kot vest Reychenburch in land Steyermark. Leta 1480 je Friderik III. zapovedal svojim vojskam, naj zasežejo vse nadškofijske posesti na Koroškem in Štajerskem, ker se ni strinjal z izvolitvijo novega nadškofa Bernarda Rohra. Bernard je prosil za pomoč pri varovanju posesti Matija Korvina. Leta 1491 je bil v Bratislavi sklenjen mir in gradovi so ostali cesarski. Po smrti Friderika III. leta 1493 je dobil takratni nadškof Friderik V. od cesarja Maksimiljana gradova Sevnico in Rajhenburg nazaj, vendar je moral zanju odšteti vsoto 18.600 florintov. Na gradu so tedaj spet zagospodovali rajhenburški vitezi. Tako je leta 1523 dobil Jurij Rajhenburški v zajem sloss Reichenburg s pripadajočimi posestmi tostran in onstran Save ter pravico krvnega sodstva. Leta 1570 so rajhenburški vitezi izumrli. Njihovi dediči so postali Welzerji, ki so prevzeli tudi stari rajhenburški grb. Verjetno že pred letom 1600 je prešel grad v roke Galla pl. Gallenstein. Med raznimi oskrbniki naletimo na lastnike: leta 1639 Vid Jakob baron pl. Moscon, Leopold baron pl. Curti, leta 1696 grof Hanibal Heister, v letih 1721–1802 grofje Attemsi, do leta 1820 Alojz pl. Mandelstein, do leta 1855 rodovina Delena, potlej Sidonija Brzowska, med letoma 1857 in 1874 grof Eberhard Waldburg, v letih 1874–1881 Kristjan baron pl. Esebeck, nato C. Girand in od leta 1884 dalje trapisti, ki so grad preuredili v samostan. Posedovali so ga do zadnje vojne. Med vojno je bil v njem zbirni center za slovenske izgnance, po vojni pa ženski zapori.
Viri in literatura:
http://www.gradovi.net/ (18. 10. 2009)

Zgodovinski arhiv Celje je pridobil gradivo gospoščine Rajhenburg od Pokrajinskega arhiva Maribor z zamenjavo fondov (fond je del gradiva, ki ga je 10. 9. 1949 predala Restitucijska komisija v 143 zabojih repatriiranih raznih graščinskih, župnijskih in trških arhivalij z območja slovenske Štajerske za čas do 17. do 19. stoletja).

Dva protokola zaščitnih pisem.

nemški

nemška kurenta/gotica (rokopis)

manjše poškodbe

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.1753

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno