Rudnik Trbovlje-Hrastnik

Fond/zbirka

SI_ZAC/1436

SI_ZAC/1436

Rudnik Trbovlje-Hrastnik

Precej je gradiva, ki je vezano precej širše od panožnega delovanja Rudnika Trbovlje-Hrastnik, to je drugih organizacij, ki so bile vključene v Rudnike rjavega premoga Slovenije ali v Republiški elektroenergetski kombinat Edvarda Kardelja, ki je imel sedež v Trbovljah. Enako velja za starejša obdobja, ko je v fondu najti tudi gradivo, ki se nanaša na druge rudnike in dejavnosti, ki so v Sloveniji pred drugo vojno delovali v okviru Trboveljske premogokopne družbe.

1857 - 2024

spisovno gradivo

77,20

Trifailer Kohlenwerks Gesellschaft; Rudniki Trboveljske premogokopne družbe d.d.; Zasavski premogovniki Trbovlje; SOZD Revirski energetski kombinat Edvarda Kardelja, DO Zasavski premogovniki Trbovlje; Rudarsko elektroenergetski kombinat Edvarda Kardelja; Rudnik Trbovlje Hrastnik d.o.o.; RTH, Rudnik Trbovlje-Hrastnik d.o.o. - v likvidaciji;

Franz Maurer je v trboveljski dolini pridobil uradno dovoljenje za pridobivanje premoga leta 1804. Za njim je na Vodah tudi država leta 1842 odprla drugi premogovnik, ki pa je prešel v zasebno last in se preimenoval v Vodensko premogokopno družbo. Leta 1872 je bila ustanovljena Trboveljska premogokopna družba (TPD) kot delniška družba, na temelju koncesijske pogodbe. V začetku leta 1873 je odkupila Vodenski in Maurerjev premogovnik v Trbovljah, leta 1880 pa še rudnike v Hrastniku in v Zagorju. Modernizacija, mehanizacija in racionalizacija rudnikov so glavne značilnosti razvoja, pred prvo svetovno vojno in po njej. V zasavskih dolinah in njihovi okolici so se prav zaradi razvoja premogovništva razvile steklarne, svinčarna, koksarna, opekarna, cinkarna, elektrarna, keramična, kemična in strojna industrija ter druge sekundarne panoge. Z nastankom Kraljevine SHS leta 1918 se je sedež TPD z Dunaja preselil v Ljubljano, lastniki pa so ostali isti. Z manjšimi vzponi in padci je TPD v Zasavju delovala vse do konca druge svetovne vojne. Leta 1946 je država zasavske premogovnike nacionalizirala. Leta 1950 je bil izvoljen prvi delavski svet in upravni odbor. Leta 1968 so se vsi trije zasavski premogovniki združili v eno delovno organizacijo z imenom Zasavski premogovniki Trbovlje in se leta 1979 vključili v ustanovljeni SOZD Revirski energetski kombinat Edvarda Kardelja. Do leta 1984 so se organizaciji priključili še rudnika rjavega premoga Senovo in Kanižarica ter rudnik Laško. Dejavnost SOZD-a je bila zelo razvejana, med drugim je vključevala tudi pridobivanje, prodajo in separiranje premoga, vzgojo in izobraževanje rudarskih kadrov, kovinarjev in elektrikarjev, proizvodnjo termoelektrične energije, rudarska in gradbena dela, tovorne prevoze in drugo. Leta 1985 SOZD spremeni ime v Rudarsko elektroenergetski kombinat Edvarda Kardelja, DO Zasavski premogovniki Trbovlje pa se preimenujejo v Rudnike rjavega premoga Slovenije (RRPS). Leta 1990 preneha delovati SOZD, DO RRPS se reorganizira v družbeno podjetje Rudniki rjavega premoga Trbovlje, bivši TOZD-i pa se spremenijo v delovne enote brez pravne subjektivitete. Leto kasneje je RRPS na kapitalski osnovi ustanovil dvanajst hčerinskih družb, bodisi kot edini družbenik ali kot solastnik. Leta 1995 RRPS preneha z delovanjem in nastanejo štiri nova podjetja: Rudnik Trbovlje-Hrastnik (RTH) in tri družbe v zapiranju Rudnik Kanižarica, Rudnik Senovo in Rudnik Zagorje. RTH, Rudnik Trbovlje- Hrastnik, d.o.o. so kot javno podjetje z omejeno odgovornostjo ustanovili iz delovnih enot Rudnika rjavega premoga Trbovlje, Hrastnik, separacije premoga Trbovlje, in dela strokovnih služb. Z delovanjem je začel leta 1996, njegova edina ustanoviteljica in lastnica je Republika Slovenija. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o postopnem zapiranju RTH in razvojnem prestrukturiranju (2004) je podaljšal pridobivanje energetskega premoga in zapiralna dela predvidel do leta 2015.

Ni posebnih ugotovitev. Gradivo je bilo pred prevzemom hranjeno v sosednji pritlični zgradbi ob poslovni stavbi Rudnika Trbovlje-Hrastnik na Trgu revolucije, Trbovlje. Zaradi obsežnosti gradiva, je prevzem potekal postopoma, kar se odraža na samem popisu.

Poslovna poročila Trboveljske premogokopne družbe, 1881–1933; zapisniki delavskih svetov, strokovnih kolegijev več obratov, 1960–2016; gradivo Rudarskega šolskega centra, 1967–1990; zapisniki sej organov Zasavskega računskega centra, 1992–1999; interni časopisi, 1976-2011; gradivo Društva inženirjev in tehnikov, 1993-2019; fotografije; indeksi in matične knjige zaposlenih; študije, projekti; zaključni računi; načrti in karte;

tematski, kronološki

slovenski

latinica (tipkopis ali tisk)

nepoškodovano

arhivski popis (B. Batagelj 2007, I. Mulej 2013); prevzemni popis (J. Plazar, 2024, 2025)

Arhiv Republike Slovenije hrani gradivo Trboveljske premogokopne družbe v dveh fondih: SI AS1485 in SI AS 473

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

31.12.2024

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno