Zdravstvo na primarni ravni [ZAC]

SI_ZAC-F110

SI_ZAC-F110

Zdravstvo na primarni ravni [ZAC]

1949 - 1958

Zdravstveni domovi so oblika organiziranosti zdravstvene dejavnosti, ki opravljajo osnovno zdravstveno dejavnost na primarni ravni zdravstvene službe. V skladu z zdravstveno zakonodajo zdravstveni dom ustanovi občina za opravljanje osnovnega zdravstvenega varstva prebivalstva. Organizirano uvajanje javne zdravstvene službe se je na Slovenskem začelo po prvi svetovni vojni. Temeljna izhodišča zanjo je postavil Andrija Štampar, ki je poudaril potrebo po enakem zdravljenju revnih in bogatih, pomembnost zdravja otrok, mladine in mater, boljše osebne in splošne higienske razmere. Na podlagi tega so v Kraljevini SHS začeli ustanavljati prve zdravstvene domove in zdravstvene postaje. Po drugi svetovni vojni so zdravstvene domove gradili na sedežih okrajev in v občinskih središčih. Z zakonom iz leta 1957 je bilo odpravljeno zasebno delo zdravnikov in zobozdravnikov. Večina teh se je zaposlila v zdravstvenih domovih. Leta 1960 je v Sloveniji delovalo 84 zdravstvenih domov. Od leta 1968 pa so na podlagi zakona opuščali zdravstvene domove, ki so delovali na območju z manj kot 40.000 prebivalci. Ostalo jih je 65, ki združujejo vse manjše enote, tudi obratne ambulante; v zdravstvene domove sta se vključili še fizioterapija in laboratorijska diagnostika. V sedemdesetih letih 20. stoletja so se zdravstveni domovi, bolnišnice, lekarne in zavodi za zdravstveno varstvo združevali v zdravstvene centre (prenehali so delovati v začetku devetdesetih let).
V začetku leta 2000 je v Sloveniji delovalo 64 zdravstvenih domov. Po zakonu o zdravstveni dejavnosti mora zdravstveni dom imeti organizirano najmanj preventivno zdravstveno varstvo vseh skupin prebivalcev, nujno medicinsko pomoč, splošno medicino, zdravstveno varstvo žensk, otrok in mladine, patronažno varstvo ter laboratorijsko in drugo diagnostiko. Na svojem območju zagotavlja tudi družinsko medicino ter preventivno in kurativno zobozdravstvo, medicino dela ter fizioterapijo, če opravljanje teh dejavnosti ni drugače urejeno. Prav tako zagotavlja tudi reševalno službo, če ta služba ni organizirana v bolnišnici. Lahko izvaja tudi specialistično ambulantno dejavnost za področja, ki niso vezana na bolnišnično zdravljenje, v skladu z mrežo javne zdravstvene službe. V zdravstveni postaji se izvaja najmanj nujna medicinska pomoč, splošna medicina in zdravstveno varstvo otrok in mladine oziroma družinska medicina ter osnovne diagnostične preiskave.

Enciklopedija Slovenije, zv. 15, Ljubljana 2001, str. 125–126 in 137.
Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/1992 in 23/2005).

slovenski

latinica

ISAD(g)2 Splošni mednarodni standard za popisovanje arhivskega gradiva (2000)

dovoljenje ni potrebno

na razpolago

javno dostopno